Me vpraša kolegica. Glede na to, da si noseča. A te kaj meče? Ker sem slišala, da znamo biti zelo pasje, ko smo v blagoslovljenem stanju.

Ja logično, da nisem Sneguljčica, ko si zjutraj nogavice natikam na noge. In si kasneje z žlico pomagam v čevelj, ker je predklon (po novem) nepoznan gib mojemu telesu. Lahko stojim natanko 20 minut, potem se moram nekam usesti, drugače telo samo poskrbi, da ležem. Na tla. Direktno. Ne glede na to, kako trda so. In ja, to med vrsticami brano pomeni, da padem v nezavest. Pospravljam lahko natanko uro in 15. Potem pa cel dan hodim kot Notredamski zvonar, ker se v križu ne morem več zravnati. Operem lahko dva pralna stroja največ, ker imamo rezidenco v zgornjem nadstropju, pralni stroj pa v kleti. In več kot 10x na dan po stopnicah ne gre. Lačna? Nenehno. Pa lahko pojem toliko, da sem do sitega nažrta? Ne, ker ni več prostora. Lulat hodim čez dan včasih celo na 15 minut. No, resnici na ljubo, tudi zato, ker pozabim kdaj sem šla nazadnje. Moja hoja je racanje. Moje obleke so nosečniške pajkice. Po svetu hodim zapacana, raztrgana in resnično se ne pripravim do tega, da bi se sekirala. No, v nedeljo, sem oblekla krilo. Zato, ker so bile vse pajkice v čakalni vrsti za pranje in drugega, kar bi lahko oblekla v omari nisem imela. Poznam dva spalna položaja. Na levem boku. In na desnem. In tako bo še 56 dni.

Kaj pa glede čustvenih nihanj?

Hm..Ne, mislim, da jih nimam. No. Seveda je normalno, da se zjočem ob vsaki drugi pesmi. Prav tako je normalno, da nimam viška energije in potrpežljivosti poslušati jamranje. Se dovolj ubadam s svojim. Včasih se tudi od veselja zjočem. Ali tulim od sreče, da imam zdravega otroka in razumevajočega moža. Ampak iskreno povedano, večino tega si niti ne zapomnim. Ne spomnim se, kaj se je dogajalo včeraj, kaj šele prejšnji teden. Hormoni pač. No bom priznala. Ja, so nihanja. Ja, so vzponi in padci. Pa tega ne občutim toliko, ker imam resnično čudovitega človeka zraven sebe, ki me varno spremlja čez moj vrtiljak. S kakšno nežnostjo me posluša in mi v tistem trenutku dovoli biti takšna. Ker v naslednjem trenutku sem že drugačna. Sam pravi, da ženska da devet mesecev za življenje nekoga drugega in najmanj, kar lahko naredi je to, da poskrbi zame. Da mi dovoli, me posluša, stoji ob strani, pove svoje mnenje, nežno zapelje nazaj v resničnost, objame in poljubi. Saj drugega ne potrebujem. Nešteto objemov in poljubov, pohval in nasmehov. Kot otrok.

Ker v resnici ne potrebujemo veliko. Samo, da smo razumljene. Je pa resnično težko, ko same ne razumemo sebe. In še težje, ko si lažemo. In skrivamo svoje potrebe za masko jeze, užaljenosti in vsem poznane tihe maše. Nihče drug nam ne more razrešiti naših tegob. Nihče drug nas ne more prepričati, da smo dovolj dobre. Nihče ne more namesto mene donositi tega otroka. Je pa veliko stvari, ki jih lahko nekdo drug stori namesto mene. Skuha kosilo in da obleke prat. Posesa in pospravi. Zmasira noge. Razčeše lase. Samo reci moram. Prositi za pomoč, za razumevanje. Ko ne zmorem več. V tistem trenutku. Opustiti potrebo po dokazovanju, da sem popolna. Se sprejeti, da sem popolna v svoji nepopolnosti. Da ne zmorem vse. Igrati vsako vlogo in še poleg tega zrasti otroka.

Če primerjam prvo in drugo nosečnost je razlika. Drugo nosečnost se veliko manj posvečam sebi. Nimam časa, sem utrujena, bolj obremenjena in podobni izgovori mi vsakodnevno skačejo po glavi. Najpomembnejša razlika je, da sem v prvi nosečnosti imela rutino. Zjutraj sem vsak dan pred službo naredila zaporedje desetih vaj in zagotovo enkrat na teden šla na sosednji hrib. Zdaj v tej nosečnosti, jutranje rutine zase nimam, na hrib pa grem enkrat na mesec. In vam povem, da se pozna. Zato sem zdaj, zadnje dni, začela s pozitivnimi afrimacijami. Ležim, gledam skozi okno in se prepričujem, da sem v redu. Da je moj križ super. Se zahvaljujem telesu, da me kljub vsemu nosi. In prenaša. In sodeluje z mano, čeprav zelo slabo skrbim zanj. Da raste novo bitje in skrbi zanj. Da je tako potrpežljivo. In mu obljubljam, da naslednjo nosečnost pa bom boljša. Da takoj, ko bom lahko, ga peljem v hribe. In na kratek tek. Ga raztegnem in mu privoščim gibanje. Takoj, ko bom zmogla. Ker si to zasluži. Glede na to, da že 27 let prenaša vse, kar vanj vržem in ne samo, da mi vrača zdravje, poleg tega ustvarja že drugega otroka.

DSC_0500Slika je iz oktobra 2016, ko sva z Janezom preživljala medeni teden na Hiši Toplak. Kaj naj rečem, bilo je fajn =)