Brez izjeme. Ravno tako kot so vsi otroci poredni. Imajo svoje dobre in manj dobre trenutke. In mi smo tisti, ki jih v teh trenutkih učimo brezpogojne ljubezni, predvsem do sebe. Ali jim dovolimo biti trmasti? Ali jim dovolimo, da izrazijo jezo ob aktivnosti, ki je še ne obvladajo najbolj? Ali jim dovolimo, da preprosto čutijo, kar čutijo in smo ob njihovem divjanju trdni in stabilni, neomajni v svoji sreči, ljubezni in miru?

To je moj temelj, ki sem si ga postavila globoko v sebi odkar sem mama. Delam na tem, da se v trenutkih otrokove teže vračam v tisti miren prostor, kjer se zavedam, da je vse prav. Da je okej, da se mi pred občino meče po tleh, ker želi gledati bagra. In si hkrati predstavljam, da se bo tako močno boril za svoje sanje, ko bo odrasel. In si vzamem čas in sedem z njim na rob pločnika. Pa gledava bagra. 20 minut. Vmes še pripravim objavo za na Instagram in Facebook. Pogledam mail. In potem čudež-gospod šofer pogleda Vitalija in ga vpraša, če gre z njim na bager. Jaaa, kaj je še lahko lepšega. In se peljeta 20m na drugo stran. In mi ga preda iz kabine, pa izkoristim možnost, se zahvalim za prijaznost in ga odnesem  od tam. Ker vem, da sam več kot sigurno pač nebi šel.

Seveda, se sprašujem, kako bo, ko bosta dva. Bom imela še vedno toliko časa? Energije, potrpljenja? Bo moj temelj še vedno tam? Verjetno ne. Verjetno si bom zgradila drugega, še večjega. Ampak nič hudega, to pomeni, da sem pripravljena rasti. Se učiti. In učljivost je največ kar imamo na tem svetu. To je v resnici prilagodljivost uma. In če to obdržim do smrti, potem sem zmagala. Ne bom nikoli imela premalo dela s seboj, vedno bom rastla in se nadgrajevala. Seveda bom padala na poti do tja, logično. Ker to je starševstvo. En velik, zdrav, udarec na ego. Vse kar praviš jaz ne bom tako naredila v tej situaciji in še nadalje obsojaš, si življenje zapomni. In ti čez nekaj časa, na zlatem pladnju prinese identično dogajanje. In ti da možnost. Ali se boš odzvala in naredila isto, kot tisti, ki si ga obsojala ali boš zmožna narediti drugače?

In v tem trenutku moja duša zopet ječi. Ker se otrok v sobi igra, s štampiljkami. Nazadnje, ko se je igral z njimi, so bili odtisi po stenah, mojih nogah, njegovih bodijih. Danes, 3 tedne kasneje, so štampiljke samo še na listu papirja. In tega me je strah. Da bo nekoč, tudi on, deloval samo še v okvirih ustaljenega razmišljanja. Da bo nekoč samo še priden.

1540704328992.jpg

Slika iz 2018; naj bi ponazarjala, kako sem pridna =P