Skoraj tako, kot da bi vprašala kaj je bilo prej-kokoš ali jajce? Torej kdo je tisti, ki začne porod-jaz ali otrok? Imate kakšno idejo? Ker do zdaj sem se trinajstič odločila, da grem rodit, pa me nihče ne uboga. Ne moje telo, ne otrok.

Ja kdaj imaš pa rok? 10.7. Aja, to pa potem še ne bo. Pa kako, če čutim, da je. Že zadnje 14 dni sem pripravljena. V miru in tišini berem, odspim dopoldanski počitek, moji kolki na vsakem koraku zaplešejo dodatno osmico valčka. To je to! Pa še ni. In si moram priznati, da bo, ko bo otrok pripravljen in ne jaz. Ter se zopet učiti potrpežljivosti.

Kako je življenje čudovito, a ne? Vse izkušnje ti zavije v prelep papir, seveda ne pozabi na mašno na vrhu paketa in ti dostavi v naročje. Na tebi pa je, če jih boš odprl in sprejel ali se boš raje sprenevedal, da niso namenjene tebi.

Potrpežljivost je v zadnjih letih postala moja največja učiteljica. Ne samo pri otroku, tudi v poslu, v vsakdanjem življenju, v odnosih. Vedno večkrat se spomnim in se ustavim predno obsojam. Vedno večkrat globoko vdihnem in počakam, da se sprosti tisti vozel v glavi. Vedno večkrat dam sebe na prvo mesto. Vedno večkrat iščem mir in tišino. In tam v resnici obstajam. In se ne primerjam in ne dvomim. Tam je temelj moje moči, samozavesti, resničnosti.

Ker čisto vsak izmed nas je edinstven. Poseben. Dragocen. Sam zase. Pa hkrati vreden nič. Prah. Minljiv. Za druge.

A je razumljivo napisano? Ali pa če poizkusim takole. Jaz sem, kar sem. In ti si, kar si. Jaz osmišljam svoj obstoj in ti osmišljaš svojega. Jaz lahko obstajam brez tebe in ti lahko obstajaš brez mene. Vse kar se mi dogaja je povezano z menoj, mojim doživljanjem sveta. In v tem sem izredna. Posebna. Edinstvena in drugačna. Nihče na tem svetu ne doživlja sveta kot jaz. No, na trenutkih se najdem v preizkušnji prijateljice. Ali na drugem koncu svojega nasveta. In v tem trenutku je tvoj obstoj, trdno prepleten z mojim in obstajava. Se priznavava in potrjujeva. In v naslednjem potujeva naprej. Zopet sva minljiva drug za drugega. Nepomembna, ničvredna. In sem zopet edinstvena. Sama zase. Zate pa preteklost. In obratno.

In seveda je tu sreča in ljubezen! Naj šteje vsak trenutek, ko se z nekom srečate, mu namenite pozornost, naklonite vrednost dragulja, naj bo to samo ljubezen, nič slabe volje, nič obsojanj, samo iskrenost in sreča. Naklonita si v tistem srečanju vse dobro, kar premoreta. Dajta si veljavo, vrednost in pozornost. Potrpežljivost in razumevanje. In potem pojdita mogočnejša naprej, vsak v svojo ničvrednost. Močnejša za čudovit resničen stik, ki naj potrjuje, da sta čudovita.

Ker v resnici je to porod. Edinstven, dragocen in čudovit. In hkrati ničvreden. Tako hitro pozabljen. Za druge. Z žensko pa ostane. Pravijo, da se rodiš že v jajčecih svoje babice. In celo življenje prehodiš z njo in svojo mamo. In potem se rodiš. In ti rojevaš naprej.

Kakšno življenje želiš, da prehodi tvoj otrok s teboj?

Morda pa bom jutri rodila. Je vseeno bližje, če vsak dan rečem jutri kot pa 10.7.

Pa iskrena hvala vsem, ki me že zadnje 14 dni poslušate in mi priznavate, da ja, morda pa boš res prej rodila. Čeprav veste, da vem, da veste, da vem, da veste. Da bo, ko bo otrok pripravljen. In niti minutke prej.

DSC_0369Sicer slika iz planinskega tabora, planinske poroke leta 2016, pa zato nič manj pomembna. Zadnji temelj “prave” poroke 3 mesece kasneje.