V osnovni ideji je tole primerjala tabela-prvič in drugič. Nosečnost prvič: nosečnost drugič. Porod prvič: porod drugič. Prvi teden prvič: prvi teden drugič. Ampak, ker vsi vemo kdo bi pri takšni primerjavi bil zmagovalec (drugič), se bom potrudila in skušala opozoriti na razliko v dojemanju prvič in drugič. Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da bom s temi besedami vsaj petim bodočim mamicam olajšala dan. Ali pa vsaj izvabila strinjanje kakšne že vpeljano mame, morda celo nasmeh ob spominu, ko je sama prvič ali drugič…

BILA NOSEČA

Ja v prvo te vsi razvajajo. No saj te v drugo tudi, ampak v prvo RES nimaš nič drugega za početi, kot ležati pred TV-jem in počivati. In ja, privošči si to. Ampak polagam ti na srce, ne pozabi na svoje fizično telo, premikaj ga, gibaj ga kakor ti paše, do kamor ti paše. Iz prve roke ti povem, pri prvi nosečnosti, sem lepo skrbela za telo, enkrat na teden na sprehod na sosednji grič. V drugi je bil moj sprehod  ravnina, za dvoletnim raziskovalcem. Poglej polž. In sva stala 5 min. Dva koraka naprej. Poglej to. Sede na tla. In ne, to ni sprehod, niti gibanje, niti telovadba. Še enkrat. Poskrbi zase in svoje telo. Pri porodu bosta morala sodelovati.

Psiha, psiha, psiha lahko naredi OGROMNO. Dobrega ali slabega. Pogovarjaj se, deli svoje občutke, išči informacije in prosim vsaj 50% jih pridobi v živem pogovoru in ne po omrežjih. Vprašaj, vem, da je neprijetno in strašljivo, ampak vprašaj mamo, babico, sosedo, prijateljico. Zaupaj stisko partnerju in poiščita pomoč, rešitev. Za TVOJE dobro gre. V prvi nosečnosti me je zdelalo. Hudo. V smislu čemu vsemu se odrekam (predvsem pijači-je bilo ravno obdobje piknikov in fešt). Groza in strah. Partnerja bi lahko pregriznila, takšno jezo sem čutila do njega. Tudi ti se čemu odpovej! Lahko bi solidarnostno trpel zraven! Ne pil! Pa sem šla na sosednji grič. Sama. In 1/3 poti sem bentila in preklinjala Janeza. Naslednjo tretjino sem že razmišljala o griču, kako daleč je še do vrha. In, ko sem prišla na vrh, je ostalo samo še dobro počutje-fak, noseča sem in lahko še vedno grem v hribe. In jeza se je razkadila. Drugič pa sem imela to. Ne glede na vse, koliko časa je trajalo, moj temelj je bil postavljen trdno. Ni mi bilo nerodno povedati, da mi ni do tega, onega. Zadnji mesec sem ponovno prebrala Harry-je, se oddaljila od prijateljic in obiskov, prosila za razumevanje in se odmaknila v mir in tišino. Znotraj sebe.

POROD

Itak, drugič. Ni primerjave. 100% umirjenost in prisotnost. Tako kot sem želela. Sodelovanje z osebjem, predihavanje, jasnost in odločnost. Vse to sem imela. Prvič je bilo le…prvič. Spomnite se svojega prvega spolnega odnosa. Pač, prepustiš se. Ampak je le prvič. Šele sčasoma sprejmeš svojo spolnost in začneš uživati, jo dejansko živeti in si dovoliš vse, kar si poželiš. Zato ti polagam na srce, delaj na svoji psihi. Vizualiziraj srečen, pogumen porod. Maš ti to. Lahko imaš ti to. In se prepusti toku. Naj te odnese na tvoj cilj. Naslednjič bo boljše. Vedela boš in čutila. In pravilno odreagirala. Težko je, ker lahko samo sama sebi daš zaupanje vase. Nihče ti ga ne more podariti od zunaj. In pa besede moje zlate sestrične: saj žensko telo je narejeno za to. In res je. Lepo poskrbi zanj, lepo se pogovarjaj z njim in podarilo ti bo čudež.

PO PORODU

Kaj dela psiha vprašate? Prvič sem imela naval mleka šesti dan, drugič že drug dan po porodu. Drugič se bolečih bradavic pri dojenju sploh ne spomnim, ne vem kaj je to. Prvič sem bila prerezana, drugič nič. Poporodna otožnost? Prvič velika. Zdaj, ko vidim kako je drugič, je bila ogromna. Že v porodnišnici, sem prvič želela oddati otroka, češ jaz ne znam biti mama, ne morem. Nič ne spim, ne funkcioniram, zmedena sem, ne vem kako mi je ime. Adrenalin me je na polno poganjal, ampak sigurnosti, zaupanja v dejanja ni bilo. Počutila sem se kot zmagovalka, ko sem rodila (prvič in drugič), ampak prvič me je držalo pokonci en dan in pol, drugič sem ta občutek shranila vase in počivala. Prvič telefonirala, debatirala, vsepovsod trosila energijo, drugič sem jo obdržala zase. Prvič otroka pustila v posteljici jokati 40 minut, da je zaspal (prvič) za 3 ure skupaj. To je bilo četrti dan po rojstvu. Drugič pa sem v porodnišnici prejela razumevanje, da vse potrebuje svoj čas. In otrok bo spal v svoji postelji, ko bo dovolj povezan z menoj, da mi bo zaupal, da sem zraven. Da odgovorim na vsak jok. Ko bo postelja, soba dovolj dišala po meni. In tretji dan je spala v svoji postelji. Ker sem imela energijo pravilno usmerjeno, ker sem jo shranila zase in jo uporabila, ko sem jo potrebovala. In zato pravite, da sijem, da sem z vsakim porodom mlajša. Ker delam-na sebi. Ker raziskujem sebe in svoje občutke. Ker si zaupam. Ker sem iskrena do sebe. Ker si odpuščam napake. Ker se imam rada.

dav

Na sliki primer uspavanje Teodore: 10 min prej, huronski jok, iz leve na desno joško, na trebuh, na hrbet, nič ji ni odgovarjalo. Pa mi nekaj reče, naj jo primem takole. In je zaspala =)