Ja, rada imam luksuz.

Ne sicer takšen, kot mi ga prodajajo mediji (prave znamke oblek, čevljev, avtomobila ali potovanja), ampak tisti, ki nič ne stane. Tisti hotel mamica in oči oziroma zdaj babica in dedi, pet zvezdic, odprto 24/7. Zgornje nadstropje svoje rojstne hiše okupiram že od pamtiveka. No, od rojstva. Kar pomeni, da nisem še nikdar zletela iz gnezda. Kar pomeni, da praznega hladilnika ne poznam. Prav tako ne bremenitve z najemnino, stroški, kreditom in podobnim. Na tem področju sem obtičala nekje na ravni najstnika, predštudenta bi rekla. Pa vseeno že imam svojo družino. Moža, dva otroka. Na tem področju pa bi rekla, da sem že dosegla kakšen čin (vojaški na primer). Nekomu sem žena, I. stopnja. Dvema sem mama, II. stopnja. Kaj še potem ostane? Morda kako blizu sem pokojnini? Hm..delovne dobe imam ravno pol leta? Kaj je to potem, stopnja vrtec? Podjetniško ustvarjanje? Ajde, recimo na stopnji osnovne šole-podjetje preko katerega poslujem sta odprla starša. Ko si bom z Mleksi zaslužila za plačo, potem sem v srednji. Kaj pa je še drugega, pomembnega v življenju?

Morda odnosi?

Hm… Jah, življenje s starši ni mačji kašelj. Sploh, če so tvoji. Sploh, če si v 3 letih še vedno nisi privoščil lastne kuhinje. Sploh, če je fakin cel julij Merkur retrograden. In, če si noseč polovico tega meseca. Pa še čez predvideni datum poroda. Celih šest dni. Hitro postaneš razvajena najstnica, oni pa tečni starci. In v tistih dnevih (tednih, mesecih), svoj položaj večkrat dnevno prekolnem. Bi prodala svojo levo ledvico, da bi lahko še isti dan spakirala in odšla s celo svojo družino vred.

Pa se potem spomnim, da sem JAZ odgovorna za svoje počutje. Mene nekaj moti. Mene nekaj teži, živcira in nervira. In to se ne reši z begom, ker bom še vedno tam jaz. In moj odnos z mano. In se skušam sama s seboj pomiriti, pogovoriti, priti na »isto valovno«. Tisto ta pravo, srčno, mojo.

In preživim prvi, drugi, tretji,… retrogradni Merkur. In se v sončnih dnevih, ko moram samo za pol ure skočit na pošto, spomnim, da je vredno. Vredno se potruditi in prilagoditi, da si lahko privoščim to razvajanje. Da lahko pustim otroka v varstvu, v spodnjem nadstropju. Da sta otroka navajena družbe babice in dedija, vsak dan pri kosilu. V dobrem in slabe vremenu. Četudi smo tiho, ker se nam ni zgodilo nič novega in se nimamo kaj za pogovarjati. Ker se namreč ne pogovarjamo o novicah, ne obrekujemo sosedov in ne toleriramo tračev. Če o čem govorimo, so to dogodki, ki so se nam zgodili (o naših čustvih ob tem, še ne znamo spregovoriti), o skrbeh, ki jih nosimo ter o tem, kaj bomo jutri jedli za kosilo.

In komaj že čakam petek. Da pustiva oba otroka v varstvu in si privoščiva zmenek. Tak, ta pravi-pokušina petih različnih ginov bo. Če mene kdo vpraša, so zato izumili prsne črpalke in flaške =)

IMG_20180825_113547.jpg

Slika davnega leta 2018, 25.8.