Pozdravljeni! Sem Vitalij in sem povprečen, zdrav dvoletnik, ki se v skladu s svojim razvojem kdaj pa kdaj odzivam na agresiven način. Zakaj? Zato, ker se telesno veliko lažje izražam kot besedno. Ker še ne poznam vljudnosti in spoštljivosti ali pa samokontrole. Ker bo do šestega leta moje starosti vznemirjenost navadno povozila naučeno.

Povzeto po predavanju Ursule Obreza, univ. dipl. psih., spodaj prilagam povezavo do celotnega članka, ki ga toplo priporočam v branje (4 strani).

Torej naš Vitalij tepe. Jezi me, ker tepe šibkejše od sebe. Ker udari, ko ne dobi nečesa kar želi. Češ, pojdi dol, jaz bi to. Pa otrok ne gre in Vitalij udari. Kar bi se v nekih drugih okoliščinah sprevrglo v ravsanje za igračo. Če ne bi mali, pametni otrok vnaprej poskrbel za varnost (beri se spravil na šibkejšega, kjer preverjeno ve, da ne bo udarca nazaj). Oziroma enkrat je deklico, ki je ravno shodila, potisnil, da je padla. Sem šla do njega, sem povedala, da ne delamo tega. Pa je čez 30 sekund ponovil dejanje še enkrat. In takrat sem prejela to razumevanje, ki sem ga v članku prebrala-med prvim in tretjim letom je bolj razumno otroka odmakniti iz položaja, kot pretirano moralizirati. In tako, kot sem se prilagodila na predčasen odhod iz poroke (čist mimogrede, čudovito je bilo, ob 10ih sem šla domov s kepo žalosti v želodcu, ker bi še takooooo ostala, super vzdušje, odlična glasba, ampak kaj čemo), tako sem sedaj prilagojena na udarce. Prvi, drugi, tretji in potem spakiramo šila in odnesemo kopita.

Ne da se mi. Ne da se mi pretvarjati, da se pogovarjam, ko z enim očesom pazim na fanta. Ne da se mi pretvarjati, da poslušam, ko v resnici za tvojim hrbtom gledam pozorno otroka in skušam prebrati njegove namere (beri predčasno ustaviti udarec). Ker jaz razumem, da ti mene razumeš, Mama. Jaz razumem, da si se tudi ti s tem že srečala in, da imaš tudi ti svoje izkušnje glede tega. In neskončno sem ti hvaležna za to razumevanje in prijaznost. Zato, da me ne nadiraš, ko moj otrok tvojega udari. Zato, da mu tudi ti poveš, da se to ne dela. Da me ne gledaš postrani. In iz zahvale za tvojo prijaznost, ti jaz vrnem prijaznost in raje odidem domov. To ne pomeni, da te ne maram, da ne želim preživeti časa s teboj-ravno nasprotno! Toliko te spoštujem, da ti želim podariti svojo 100% pozornost in če ne zmoremo danes, pa bomo morda jutri, naslednjič? Nekje v 10 letih se bo položaj izboljšal.

Vendar pa me skrbi (tako kot piše v članku), da je agresivnost tabu. In razmišljam, kje sploh se lahko naši otroci izrazijo v tej smeri? Kje lahko otrok sprosti svojo agresivno energijo? Sploh pride kje do sprostitve? Ker ima agresija tudi pozitivno stran (članek). Agresiven si lahko tudi v predanosti, podjetnosti, zavzetosti. Takšna agresija nas sili v akcijo. In kot karateistka menim, da ne obstaja neagresiven človek. Obstajajo samo ljudje, ki nimajo znanja in izkušenj kam in kako usmeriti svojo jezo, nasilje, izraziti čustva in predati energijo. Spomnite se na svojega slabovoljnega sodelavca in predlagajte mu učno uro karateja ali dve. In opazujte spremembo. Ali pa katerikoli borbeni šport. Ker nogomet in košarka sta super, ali rokomet. Ampak to so ekipni športi, tam si odvisen od drugih. V borbah si odvisen od sebe. Atletika, gimnastika-odlični in vrhunski olimpijski panogi. Ampak stika, telesnega, z drugimi nimaš. Zgolj številka proti številki.

Menim, da je izrednega pomena to, da sem zmožna dovoliti otroku se izraziti na kakršenkoli način, ki ga potrebuje. In resnično razmišljam o tem, kje sploh se je dovoljeno še otrokom pretepati? Vi jim dovolite, da se tepejo? Doma med sorojenci so starejši ultimativni zmagovalci, ni enakih možnosti. V šoli se ne smejo. No, razen, če trenirajo borilne športe. Kaj pa v vrtcu? Med najpomembnejšim 2-6 letom? Ko se še rešujejo problemi v telesnih stikih, v šoli je tako že večina besednega? Kaj pravite, če uvedemo čelade in rokavice, bi pripeljali svoje otroke? Da se izrazijo in jim pomagamo na zdrav in neškodljiv način?

Obljubljena povezava:

http://www.vrtec-trebnje.si/media/files/000/006/896/original/Agresivnost%20-%20povzetek.pdf

facebook_1567568922498.jpg

Jaz v osnovnošolskih letih v kimonu =)