Mama dveh otrok, dvoletnika in dojenčice, se je odločila, da gre na obisk k babici in dediju v varovano stanovanje (beri dom za starejše občane). Seveda njuno stanovanje ni veliko, niti opremljeno za majhne nadobudneže-zakaj pa bi bilo? In v pol ure je bilo mami za obisk žal.

Žal, ker se je odločila navkljub slabo prespani noči (dvoletnika že zdaj muči polna luna) izpeljati obisk. Žal, ker se zaveda, da dvoletnik je naporen. Sploh na 20 kvadratnih metrih. Žal, ker se zaveda, da je starejšim bolj všeč dojenčica. Ker je bolj na miru. Ker jo lahko samo crkljajo in gledajo. Dvoletnik to ve. In čuti. Čuti, da je ostalim bolj naporen. Da ni več najbolj priljubljen. In kako se odzove?

Kot dvoletnik. Da še bolj razgraja. Še bolj išče pozornost. Ne zadovolji se z mamino pozornostjo, ne. On hoče njihovo! Mama predlaga, da gredo na igrišče, da sprostijo energijo. Na odprtem še vedno dvoletnik boljše deluje, kot v zaprtem prostoru. In ITAK mama nima vozička s seboj, babi pa si zamisli, da gredo na sprehod. Ni panike, bo mama nesla dojenčico v jajčki, dvoletnik pa tako hodi. Pa še kaj!

Dvoletnik se že DOOOOLGOOOO časa »šlepa« na tisti »priročni« deski na vozu dojenčice. In ta dvoletnik se po 300 metrih naveliča hoje. Pa ga mama zavoljo ljubega miru nese do igrišča. Igrala, uh, si mama oddahne. Babica gruli v dojenčico v jajčki. Dvoletnik se zabava. 15 minut miru. Dvoletniku je dolgčas. 20 minut animacije na igralih. Mama podoji dojenčico in da signal za premik. Dvoletnik noče. Gre mama optimistično naprej, misleč, da bo prišel za njo. Jok, brate, odpade.

Dvoletnik v napad. Ne razume. Zakaj me zdaj nočeš nesti, če si me prej. Zakaj njo nosiš, mene pa ne? Sesede se na tla. Zraven babica, ki ne more pomagati, saj je na berglah. Mama izgubi živce. Lepo prosi, moleduje otroka, mu pritrjuje, da ga razume, hkrati ga za roko vleče naprej. Lepo pozdravi vsakega mimoidočega. Se ji nasmehnejo nazaj, razumejo jo. Babica vmes odide naprej, v stanovanje-ne zmore več, utrujena je. Mama jo povsem razume, tudi ona bi najraje pobegnila. Pa ne more. Ne sme. Še malo vleče otroka za roko. Ne popusti nihče. Ne ona, ne otrok. Ta sedaj sedi in kriči na tleh pred vrati doma za ostarele. Prijazna gospa, ki sedi na klopci, se sočutno nasmehne. Saj bo, pravi njen nasmeh. Mama reče na glas, vem, hvala. Pride nerazumljiva kolegica do gospe na klopi. A sem malo trme trmaste? Pravi prijazna gospa, ni trma, njegova osebnost je, saj jo more pokazati in se mami nasmeje. Se premakne kolobocija za 10m. Še vedno v njunem zornem kotu + zornem kotu šestih kadilcev pred vrati. Otrok obsedi. Mama ga zopet povleče. Pravi otrok, da ga roka boli. Mami udari slaba vest-koliko metrov ga je vlekla za roko? Se dogovorita, da jo počaka tam na tleh, ona skoči po avto. S pogledom se s prijazno gospo dogovorita, da ga bo čuvala. Mama odhiti po avto, ga parkira 5 m stran od zadnjega otrokovega kolapsa. Cel čas je bila dojenčica zraven v jajčki. Zdaj je v avtu. Mama moli vsem svetnikom, da bo otrok prehodil teh 5 metrov do avta. Vsaj to. Njena pričakovanja so se znižala na 5 samostojnih metrov. To bo njena zmaga. In res. Otrok jih prehodi. Še zadnjič se spogledata s prijazno gospo. Samo ljubezen in razumevanje sijeta iz njunih oči. Ni ga denarja, ki bi lahko poplačalo takšno sočutje. Medtem,  ko oba otroka jočeta v avtu, ker jih njuna mama pripenja, še zadnji očividec bulji. Na razdalji 1,5 metra. Pa mama zapre vrata, pogleda moškemu v oči in mu reče: »Lep dan Vam želim. Uživajte, Vi boste vsaj zdaj v tišini!« In pomigne na joka poln avto, se iskreno nasmeji sama sebi in sede za volan.

Doma je mama še vedno tako razdražena, da posesa celo hišo. In šele po kosilu, kavi in dveh cigaretih se lahko umiri do te mere, da objektivno izlije dušo ter napiše dogodivščino. Ker ve, da se bo marsikatera mama bolje počutila, ko bo to prebrala.

Ne, nismo popolne.

Smo pa močne.

IMG_20190910_184407.jpg

Ja, pravilno ste ugibali: bila sem to jaz! =)