Si si odpustila, da nisi bila vedno sto odstotna, najboljša verzija sebe? Da si izgubila potrpljenje, zakričala, jokala od nemoči? Vztrajala na svojem in zato slišala milijon nimam te več rad-ov? Prepovedala kar si verjela, da je prav? Potegnila mejo, ko si bila že kilometer čez? Kupila tisto liziko, da je bil mir? So te nehale boleti besede: njega imaš pa raje!? Te ne boli več prenehanje komuniciranja v puberteti? Si se pomirila sama s seboj?

Mame rade pozabimo nase. Samo, da so drugi srečni. Ampak vsi drugi člani družine se zanašamo in ZNAŠAMO nad mamami. One vse zmorejo. Zmoremo. Mi smo čarovnice. Kraljice. Čudovite in neskončno močne. Ampak, ne moremo pa nositi tujih težav, četudi bi si želele. Nase bi si oprtale težo od vsakega člana družine in še vedno vse odpuščale in pozabljale in bile prisotne v trenutku in bile srečne in vesele in z nasmehom spremljale vsak izpad trme, vsak korak odraščanja, ki otroke vodi stran od nas, poslušale njihove probleme, jih zavijale v vato, razvajale, objemale, kuhale kosila, prale, likale, sesale, pripravljale zajtrke, večerje, polnile tank avtomobilov, dajale žepnino, kupile nov telefon, računalnik, njihovo najljubšo čokolado in jogurt, pošiljale čestitke za rojstni dan do tretjega kolena žlahte, skrbele za gospodinjstvo, plačevale položnice, čistile kopalnice, zadovoljevale može, trenirale za dobro postavo, jedle zdravo, lokalno, sledile modi, skrbele za lep videz otrok, skrbele za lep videz sebe, hodile na obiske, kimale in bile vljudne, poosebljena milina in sočutnost bi sijala iz nas, nobena naloga za nas nebi bila pretežka, gradile bi močno kariero, pustile pečat v zgodovini človeštva, ukvarjale bi se s hobiji, skrbele za lončnice na okenskih policah, balkon ob primernih mesecih oblekle v najlepše rastlinje, očistile okna, rolete, pometle dvorišče, skrbele za poln hladilnik in kašto, vrtnarile in pridelovale domačo zelenjavo, jo vlagale, se igrale z otroci, jih poslušale ob njihovih težkih trenutkih, vsem stale ob strani in ohranjale dobre stike s prijateljicami, spakirale vse za na počitnice in skuhale nedeljsko kosilo, na katero so obvezno povabljeni izmenično eni in drugi bližnji sorodniki.

Pa verjetno sem še kaj pozabila. Najpomembnejše sem načrtno izpustila.

Skrb zase.

Kje pa je čas zase? Kje pa so minutke, ko sediš in piješ kavo, mož pa je odpeljal vse otroke na sladoled? Oh, saj vem, da so ti trenutki, ampak takrat imaš pa čas, da lahko v miru pospraviš. Končno daš obleke prat in posodo pospraviš iz pomivalca, ker nisi uspela prej.

Ne zanikaj. Ker sem tudi sama velikokrat tam.

Ja, tudi jaz sem sanjarila, da bo vzgajanje otrok mačji kašelj. Da meni ne bo predstavljalo težav. Jaz sem si predstavljala, da je to tako, kot je Sneguljčica v tisti najstarejši risanki. Ona nežno zapoje in vse obstoji. Živali pridejo blizu in poslušajo. Vse se umiri. In sem si predstavljala, da bo tako tudi z otroci. Nežno bom povedala in oni me bodo upoštevali. Ko sem se zavedla, da moja resničnost ne bo takšna, je bolelo. Uh, je bolelo in kako težko sem opustila to romantično sliko.

Veš kako sem si jo pretvorila v svojo resničnost?

Jaz sem še vedno Sneguljčica v moji glavi. Jaz sem še vedno tista, ki poje.

Ampak ne pričakujem več, da me bodo poslušali, samo zato, ker tako lepo pojem. Ampak vem, da me bodo, če me bodo želeli. In iskreno povedano, bom takšne pozornosti, veliko bolj vesela.

Ne boli me več, če me ne upoštevajo. Ne jemljem tega osebno. Ker jaz sem še vedno Sneguljčica. Tudi, če popustim, da si obuje crocse namesto škornjev. Tudi, če zato poje že tretjo liziko tisti dan. Tudi, če iz trme zaspi na stopnicah, ker noče pospraviti čevljev. Dopuščam jim njihovo svobodo zato, ker se tako učim kako biti sama svobodnejša.

DSC_0084

Slika iz Vranščice, mislim, da tam nekje 2015? Tam sem prvič gledala DOL, kako Kanje jadrajo, tako je visoko =)