Tako enostavno vprašanje, pa tako zaklobkan odgovor. Ja, sem srečna, samo, ko bi imela malo več časa zase. Ja, sem srečna, ampak neskončno utrujena. Ja, sem srečna, ampak zaskrbljena. Ja, sem srečna, ampak prazna, brez energije.

Telo nam na nešteto možnih načinov govori, kako skrbimo zase. Te boli rama? Kakšno breme nosiš? Te boli koleno? Zakaj je ranjen tvoj ponos? Te boli glava? Zakaj premlevaš milijon scenarijev? Grlo? Zakaj ne poveš, kar ti leži na duši? Te stiska v prsih? Pomanjkanje radosti je to.

In res, kdaj si nazadnje bila radostna? Se razveselila in nasmejala od srca? Zakaj je resnost vrednota? Zato, ker potem nas bodo otroci jemali kot avtoriteto? Če bomo resni? Oziroma bom vprašala takole: na kakšen način vi vzpostavljate avtoriteto? Preprosto zahtevate, zato, ker ste starši in živijo pod vašo streho? Kaj pa spoštovanje? Ste kdaj razmišljali, zakaj nekatere ljudi spoštujete, druge pa ne? Vam izdam skrivnost? Spoštuješ lahko samo tistega, ki spoštuje sam sebe. Ker samo takšen ti lahko izkaže spoštovanje. Vse ostalo so avtoritete.

In pazi zdaj zanka, kjer se ujamemo vse mame. Me itak dajemo, dajemo, dajemo, dajemo. Pa še bi dale in stišale, če bi lahko. Ampak, a ni otrok, v nekem trenutku dovolj star, da mu povemo-hej zdaj pa mami gre na kavo s kolegico, ti pa počakaj z atom. Ali pa, da ji rečemo-hej srčica, zdaj pa greš na počitnice, ker mami in ati nujno potrebujeta druženje. Ali pa, daj prosim, vem, da zmoreš, obleči si jakno sam! Ali pa počisti prosim krožnik za seboj, v korito ga odnesi! Ali pa lahko umazane obleke pospraviš v košaro, kjer so cote za prat? Ali pa tule imaš čistilo za steklo in krpo, želiš očistiti okno?

Razporedimo si čas tako, da ga bomo imeli dovolj zase in svoje potrebe. Izkažimo spoštovanje najprej sami sebi in svojim potrebam. Rabiš mir, vzami si ga! Potrebuješ sprostitev? Ja, dogovori se za varstvo, pa se sprosti na partnerju! Želiš pogovor? Pojdi na kavo.

Privošči si vse kar potrebuješ in še en čink več. Ampak draga, ne v materialu, ne v denarju. V odnosih. Takšno meglo imamo okrog glave, pravo potrošniško meglo. V smislu, da je dovolj za našo dušo, če si lahko privoščimo (kupimo vse) in gledamo televizijo. To je vse kar si želimo. Pa ni res. Naša duša hrepeni po pristnih stikih. Pa ne z otroci, z odraslimi, razgledanimi, sebi enakimi. Pogovor, stik z očmi, druženje, pristna srečanja in dotiki-to je tisto po čemer hrepenimo. In za kar smo zamenjali vse naše »bogastvo«.

Namesto, da peljete otroka na obšolske dejavnosti, pojdite raje na obisk k prijateljem, h katerim se spravljate že 200 let, ampak do sedaj niste našli časa. Vzemite si ga in opazujte spremembo. Jaz vam zagotavljam, da vam ne bo žal.

Ker predvsem ženske rabimo, rabimo stik, rabimo klepetanje, rabimo razumevanje in ljubezen. In potem lahko rastemo kot vrtnice.