Kdaj si nazadnje pobožala svoj trebuh z nežnostjo in hvaležnostjo, ker se je daroval v širino in dolžino za tvojega otroka? Kdaj si nazadnje pobožala svoje roke, ki so ti vedno na razpolago, da lahko nosiš, previjaš in ljubkuješ svojega otroka? Kdaj si nežno pogladila svoje noge, kolena, ki so tako trdna, ko je potrebno in hkrati mehka kot voda, ko te otrok nežno v oči pogleda? Kdaj si se nazadnje zahvalila svojim prsim, ki so bile otrokovo najmehkejše vzglavje za spanje in crkljanje? Kdaj si se nazadnje pobožala po licu in se iskreno nasmehnila, kot svojemu otroku že tolikokrat?

Kako lahko tako hitro pozabimo na svojo vrednost? Drage Mame, neprecenljive smo. Čarodejke. Darovalke življenja.

Kako lahko tako hitro pozabimo na vrednost našega telesa? Telo, v katerem se je razvilo bitje. Zdrav, srečen, vesel otrok. Čudovit in neprecenljiv.

Kako lahko cenimo otroke, a nase pozabljamo?

Zanimivo izkušnjo sem doživela na obisku pri teti. Razlagala mi je o novi vadbi, ki jo sama vodi. Mešanica ženske joge in body groov-a. Pa debatirava in pravim, daj greva eno rundo, pokaži mi prosim, nauči me. In sva šli. Ustvarila je zelo intimno vzdušje, nežne luči, svečke. S pomočjo dotikov, sva aktivirali najino žensko energijo, sprostili čakre, zbudili organe in hormone. Se raztegnili, predihali in še zaplesali.

In po vadbi, razmišljam o tem. Še dobro, da je ustvarila intimno vzdušje. Pa se imam za odprto žensko. Ampak, ko sem se dotikala, mi ni bilo prijetno. Nisem se počutila sproščeno ob masiranju svojih prsi. Nisem se počutila sproščeno ob kroženju z boki. Ni mi bilo prijetno ob božanju trebuha.

Sprva.

In sem sledila toku svojih misli. Zakaj se tako počutim? Zakaj verjamem, da je dotik lahko zgolj in samo posledica ali začetek ljubljenja? Zakaj se me dotika lahko samo drug in ne sama? Zakaj mora biti dotik samo seksualen? Zakaj ne božam svojega telesa? Zakaj se mu z dotiki ne zahvaljujem za vsak trenutek, ki ga je preživelo z mano? Za vsak korak, poskok, za vsako nosečnost in srečen porod, za vsak dvig otroka, za vsak objem moža, za vsak neustavljiv krohot? Sem res tako malo vredna, ker nisem dovolj ….?

S čim si dokončala zgornji stavek?

Torej, drage moje Mame, pozivam NAS-božajmo se! Bodimo nežne do sebe, svojih bokov, trebuha, prsi, riti, nog. Super smo, točno takšne kot smo. Čudovite in vredne dotikov.

Še enkrat-me smo tiste, ki smo bile blagoslovljene z izkušnjo nosečnosti. Me smo tiste, ki smo rodile življenje iz našega telesa. Če lahko otroke ljubimo iskreno in brezpogojno, zakaj nebi zmogle tako ljubiti tudi sebe?