Ja, čisto zares, poslavljam se za mesec dni. No prodaja Mleksov se ne bo ustavila, ampak moje objave na socialnih omrežjih. Vzela si bom čas zase, postavila temelje za naslednje leto in izborila nove poti, ki me bodo pripeljale tja, kjer želim biti.

Ta decembrski odklop sem načrtovala že dalj časa. Vse odkar sem pri Gary Vaynerchuk zasledila govora o tem. In ja, pasalo bo. Tako zame, kot za vas. Želim si, da bodo naslednje leto moje objave tematske, vnaprej pripravljene (vsaj 3 na teden), razdeljene in prilagojene za Instagram in Facebook. Želim si, da bodo teme pereče, razbijale tabuje in pomagale mamicam, ženskam in puncam sprejeti sebe točno takšne kot so. Seveda bom še naprej »furala realstagram«, kar v mojem prevodu pomeni nobenih retuširanih slik, vnaprej postavljenih kadrov, dodelanih marketinških orodij, ampak preprosto življenje mame.

Kje so zanke, kje so luknje, kaj boli, kako razrešit sebe, kako vzpostavit partnerski odnos, zakaj oddih, zakaj sreča. Takšne teme. To si želim. Da lahko pridete k meni in najdete pogum, mir, srečo, veselje. V povsem navadni ženski, v povsem navadni mami, v povsem navadni družini in v povsem navadnih otrocih. In potem pogledate svoje najbližje in vidite koliko pozitive je tudi pri vas.

Včeraj sva govorili po telefonu s prijateljico. Pa je rekla, da se je druge nosečnosti lotila drugače. Da se je ZAVESTNO odločila, da bo bolj pozitivno usmerjena, manj pikolovska in veliko več skrbela zase. Pridna bejba hodi na vaje za sproščanje v center duševnega zdravja, pogovore k psihologu, skrbi za dva otroka sama skoraj cel dan, zvečer pride mož domov, ki skrbi za odplačilo kredita. Pa je čisto okej. Še več kot okej, sama je prišla do mene z idejo, ki jo želi izpeljati v naslednjem letu. Bravo, kar tako naprej!

Za vsako izmed vas si želim, da vam že letošnjega decembra 2019 pade v naročje ideja, iskrica, ki se ji preprosto ne boste mogle upreti. Želim, da najdete veselje izven otroškega nasmeha, nekje, kjer ste samo ve. Da že decembra obudite svojo ženskost, kreativnost, iskrivost, nagajivost. Da se spomnite na dele sebe, ki so spali. Ki so počivali zimsko spanje in potrpežljivo čakali na ponovno obuditev. Želim vam, da se zbudite sredi noči, z zavedanjem, kakšen mora biti vaš naslednji korak. In da ob jutranji kavi začutite blaženi mir že samo ob misli na korakanje po svoji poti. Da bo že ta december mesec vašega novega leta. VAŠEGA leta. TVOJEGA. Tistega ta pravega. Tistega, ki se bo štel za prvo leto tvojega življenja.

Ne glede na katero področje si zdaj pomislila, to je tisto, po katerem srce hrepeni. Ker pazi to, kjerkoli boš delala na sebi, vse se ti obrestuje. Vedno. Pa če je to več telovadbe, boljša prehrana, več prostega časa, več kafetkanja, bolj pozitivne misli ali več dela. Kakorkoli že, ti si tista, ki edina ve, kaj ti primanjkuje. Kje se pogrešaš. In ti si tista, ki si to lahko daš. Ne lahko, MORAŠ dati. Preprosto dovoli si biti srečna. In ko enkrat boš tam, ne boš nikoli več zamenjala za manj. Nihče ne bo tvojega temelja podrl. Niti najmočnejši bager ne.

Ti povem kako sem se pozdravila v dveh dneh in pol? V torek popoldne sem začutila boleče grlo. Pekoče, kašljanje, komaj sem požirala slino. Poleg tega še težka glava in utrujeno telo. Poizkusim s karamelnim mlekom. Ja, tisto minuto, dve, je bilo boljše, potem, ko pa je popustilo pa še slabše. Prav, pa bom pila samo vodo. Torek zvečer sem se dobesedno nalivala z vodo, toliko, da mi je bilo že slabo. Ponoči sem šla 3x lulat, kot v nosečnosti. Zjutraj, v sredo, sem prosila za varstvo dvoletnika in se priporočila še za kosilo. Do kosila nisem počela drugega kot dojila in spala. Pojedla kosilo in zopet dojila in spala naprej. Spila hektolitre vode in počivala. V četrtek zjutraj sem bila sposobna že za kratek sprehod, za kosilo sem se zopet priporočila. No, v četrtek zvečer pa sem si že oprala glavo. Tudi grlo je še malo zatečeno, ampak ne peče več pri požiranju.

In veš, nimam občutka, da sem zato, ker sem prosila za pomoč oziroma predala skrb šibka. Nisem super mama, ki bi svojo bolezen MORALA premagati na nogah, kuhati kosilo in skrbeti za vse okrog sebe. Ne, jaz sem v prvi vrsti jaz. Če sem bolna, sem pač bolna. Ker če nebi odležala zdaj, pa bi čez en mesec premagovala gripo. Ali pa angino.

Malo me je zaneslo, ampak saj razumeš? Vzami si čas zase.

Jaz si ga bom tudi. Do januarja =)