Korontena nas je doletela. Beseda izposojena od @romeo_julija_co. Torej smo doma. Večina nas, vsaj upam. Časa imamo na pretek. Ustvarjamo novo rutino, spoznavamo družino in konec koncev tudi sebe. So vaše prednostne liste kaj zamenjane? Že imate kakšno novo aktivnost veliko rajši kot prej? Ji naklonite več časa, pozornosti in ljubezni? Jo namenite več sebi?

A veste kaj mi je bilo zadnjič po seksu najbolj všeč? To, da je dragemu prišlo v roko. Kar pomeni, da sem lahko po čudovitem orgazmu preprosto obležala. Poseksana, zadovoljena, potešena. Napolnjena. Na hrbtu, v miru, poslušala tiste sladke, radostne občutke, vibracije in nežne mravljince, ki se ti pretakajo od prstov na nogah vse do lasnih konic. Luksuz. Luksuz, ki si ga tako malokrat privoščim. Da se mi ni potrebno umit, tuširat, brisat. Ampak, da sem lahko preprosto, v trenutku.

Pa razmišljam kako za vraga, da mi ni kliknilo, koliko mi to pomeni? Da lahko samo obležim, da nisem tista, ki nosi odgovornost. Ne, nisem vedno postavljala sebe prvo. Uh, čez ogromno šol življenja sem prišla, da sem zdaj tu, kjer sem. Da si dovolim izraziti svoje želje. Oziroma, da jih sploh slišim!

Spomnim se prve nesrečne zaljubljenosti v osnovni šoli. Fant Rok mi je ukradel srce. Pa ni čisto res, ni mi ga ukradel. Bolj sem jaz želela, da bi mi ga, on pa se je zavzeto branil. Pa je bila teža njegovega odklona prevelika. In sem se zdravila s samo-poškodovanjem.

Spomnim se prve prave ljubezni, v srednji šoli. Anže me je povsem obnorel. Tudi vračal mi je ljubezen, najina zveza je trajala 3 leta. Ampak to ni bila partnerska zveza. Oh, ne, moje srce je krvavelo po sprejemanju. In v tej želji sem prodajala Anžetu sliko sebe, ki ni bila niti malo resnična, prava Jaz. In še danes sem mu iskreno hvaležna, da je prekinil zvezo, da me je osvobodil. Jaz je takrat nisem bila sposobna.

Spomnim se vmesnih obdobij brez partnerja, ko sem si privoščila moške tako ali drugače. V moji glavi, je bil vedno film tak: jaz sem se odločila, da te bom izkoristila. Pa mislite, da so bili moji orgazmi prisotni zraven? Ne. Pa ne toliko zaradi moških, kot zaradi mene. Jaz sem si lagala, da čutim potešitev, četudi in dobesedno samo fizično napolnitev praznega prostora. Da je to dovolj. Nikoli in nikdar nisem zahtevala orgazma v zameno. Pa vem, danes, da bi mi ga vsak z veseljem podaril. Če bi le rekla, povedala.

Spomnim se, nekoč na morju, s prijateljicami, kako sem jokala. Srce me je bolelo, tako zelo sem želela spoznati nekoga, pred komer se mi ne bo potrebno mazati, urejati, maskirati. Ki me bo sprejel točno takšno kot sem.

In spoznala sem Janeza. In ne razumite narobe, ni me on ozdravil. Nihče od zunaj te ne zmore ozdraviti. Samo sama se lahko. Ampak bil je tam. Ob vsaki maski, ki je padla z mojega obraza. In me podpiral, spodbujal. Usmerjal v sprejemanje same sebe. Hkrati pa sem jaz, vso svojo ljubezen usmerila vanj. In hecno, bolj, kot sem polnila njega, bolj sem bila sama polna.

To pišem zato, ker želim, da začnemo ženske zavestno uporabljati svoje moči. Me smo tiste, ki nosimo in rodimo novo življenje. Me smo tiste, ki smo sposobne ustvariti dom. Me lahko povzdignemo svojega moškega. Ampak samo tako, da se najprej slišimo, same sebe-svojo Žensko. Nato, pa povemo iskreno in resnično, kaj od svojega moškega želimo in potrebujemo. Ker vsak moški želi osrečiti svojo žensko.

In zakaj pišem o spolnosti? Ker, ko se bomo naučile v spolnosti iskreno povedati, kaj želimo in kako želimo, potem bodo vsakdanje stvari stekle lažje. Začnimo tam, kjer je najtežje, da nam bodo drugje besede lažje spolzele iz ust.

Menda imamo zdaj dovolj časa za trenirat =)

IMG_20200323_054846-min

Spodnja slika pa je iz slikanja v nosečnosti s Teodoro. Kraj: Klevevž. Fotografirala: Jerneja Tovšak. Aja, bradavice sem izbrisala, da vam ne bo nerodno =)