Zadnjič, je prišla po Vitalija soseda in ga povabila na vožnjo s kolesom. Ko je omenila, da gresta pogledati na hmeljišče, sem pripravila Vitaliju nahrbtnik z vodo in se poslovila. Vprašala sem jo še, ali ima telefon, da me lahko pokliče, če bi bilo kaj narobe, pa je rekla, da ne bo šlo. Da nima denarja. Pa sem sprejela odločitev, da jima vseeno zaupam, da bo vse dobro. In sta šla.

Po 15 minutah me je začelo v želodcu črvičiti. Ojoj. Kaj pa če ga bo lulat? Kakat? Če bo lačen, žejen? Kaj pa če se ne bo želel peljati z njo? Kaj pa, če bo na soncu omagal? Mu bo vroče, se bo metal po tleh? Kaj pa, če..? Sem sprejela pravilno odločitev?

Vprašam Janeza. Se nasmeje in me potolaži, pravi, da bo šel preverit, kje sta in kako sta. Sporoči, da je vse dobro, da prihajata počasi nazaj. Se mu zahvalim, da je našel način in me pomiril. Uh, mi je odleglo. Vprašam svojo mamo, Vitalijevo babico-ali si tudi ti kdaj doživela takšen občutek? Pa pravi kakšen?

Ja takšen, ko veš, da tvoj otrok potrebuje novo širino izkušenj, ki je pod tvojim okriljem ne zmore dobiti. In veš, da ga moraš spustiti na prosto pot, stran od sebe, pa se hkrati bojiš. Ko verjameš vanj in v njegove sposobnosti, veš, da odlično komunicira svoje želje, pa se hkrati ustrašiš, da ga drugi ne bodo razumeli. Ko čutiš, da ti srce kipi od sreče in ponosa, ko se odpelje s poganjalcem in nahrbtnikom, hkrati, pa ti želodec prebadajo žgoče konice skrbi.

Kako čudovita izkušnja, lekcija mi je bila tole. Kako sem srečna, da lahko že zdaj, pri njegovih 3 letih razširim najin odnos na takšno zaupanje.  Ker ni problem v tem, da me skrbi. Problem je v tem, da nisem sposobna nadzorovati svojih skrbečih misli. Povsem normalno je, da mi ni prijetno. Ampak, ali mi sploh kdaj bo? Ali je to tista zlata nit v pregovoru majhni otroci, majhne skrbi-veliki otroci, velike skrbi?

Ne.

Ne sprejemam tega. Ne želim imeti energije starševske ljubezni za to, da bom skrbela za njih, ko jih ne bo ob meni. Porabila jo bom raje za to, da se bom takrat, ko so ob meni, napolnila z zaupanjem v njih in njihove sposobnosti. Obrnila bom besedo skrb v nego. Negovala bom njihovo bit, njihovo posebnost, njihovo edinstvenost. Negovala jih bom v njihovi samostojnosti. Negovala bom vsak naš skupen trenutek, kot da je zadnji. Ko mi bo zlezel na streho od avtomobila, se bom naprej vprašala, kako za vraga ti je to sploh uspelo? In ga bom pohvalila v njegovi sposobnosti. Ko bo brskal za kuhinjskim nožem, ga bom vprašala, kaj želi odrezati in mu ponudila še desko. Ko bo želel sesati, mu bom dovolila. Ko me bo potreboval mu bom na voljo in ko me ne bo, se bom odmaknila.

Verjetno me bo bolelo v želodcu od skrbi, ko me ne bo potreboval. Ampak, takrat, v tisti bolečini, se bom umirila, globoko vdihnila in sprejela svojo skrb. Pogledala jo bom in objela tako močno, da se bo razblinila. In ostala bosta samo še sreča in ponos.

Sliko pa mi je poslala soseda preko mms-ja, h kateri Vitalij tudi rad odide sam na obisk =)IMG_20200423_091638-min