Še ena tema, kjer se kar hitro najdeta dva pola. Meni je vseeno in dajmo skrit, da smo sploh kdaj bile noseče. Velikokrat sem že izpostavila dejstvo, da sem hvaležna svojemu telesu, da tako čudovito deluje, ne glede na to, kaj vse sem in še bom zmetala vanj. Ne glede na to, kako skrbim zanj. Ne glede na to, kdaj sem nazadnje opravila raztezne vaje, spomin v mišicah je ostal. Ni več isto, seveda ne, ampak še gre. Do kdaj?

Prvič v življenju resnično uporabljam svoje telo. Odkar sem starš, sem aktivna kot nikoli prej. Moji dnevi so polni raztegovanj v loku vsaj 270°, dvigovanj uteži (»deadlift« se temu profesionalno reče, dviguje se s KOLENI«), izvajanju plesnih korakov, sprintov na 60m, skakanju čez ovire, da vratolomnega hitenja po stopnicah ne omenjam. Aja, sedenje po turško pa sem že prej obvladala.

Premalo dam nase. Ne nase, v smislu znamk, ampak nase, v smislu zdravega telesa. Nase v smislu načrtnega gibanja, dihanja, raztegovanja, sproščanja, masiranja, razvajanja in vse kar spada v paket. Do zdaj sem skrbela za svoje misli. Posledica dela na sebi pa je to, da se ne moreš več slepiti.

Nihče ni kriv za tvoje počutje, nihče nima te odgovornosti. Ravno tako nihče drug ni kriv za tvoje gibalne navade. Ni partner kriv, da si jezna nanj in niso otroci odgovorni za pomanjkanje potrpežljivosti. In najtežje, nihče zunaj tebe ni odgovoren, da ti nisi zadovoljna s svojim telesom.

Ta zadnja trditev sicer skriva veliko različnih podstavkov. Nekatere izmed njih sem že uspešno predelala. Na primer to, da se cenim, da si dovolim uživati v svojem telesu, da sem mu hvaležna, da tako dobro deluje. Da je donosilo in rodilo dva zdrava otroka in da mi omogoča, da še vedno tečem za njima. Borbo s sprejemanjem svojega izgleda sem si izborila v začetku dvajsetih. Borbo s prehranjevanjem pa pred kratkim.

Najbolj me je prizadelo dejstvo, ko sem ugotovila, da sem sposobna pojesti tri zajemalke rižote in skledo solate, pa sploh ne občutim sitosti. Bi lahko jedla še! Ne bom vam lagala, res se mi je že zgodilo, da sem bruhala od prenažrtosti. Dobesedno sem bila z razmišljanjem o prehranjevanju na ravni srednjega veka. Jej, jej, jej, bruhaj in zopet jej. Zakaj si pripravim čokolino v pol litra mleka? Dva sendviča? Naložim krožnik dvakrat in potem še sladica? Celo pico sama?

Začela sem z veliko razmišljanja o svojem načinu prehranjevanja. Veliko iskanja povezav med občutki in hrano. Veliko pogovarjanja o stresu in njegovem vplivu. O polnjenju praznih baterij na napačne načine. O menjavanju sporočil telesa- ali je žejno ali lačno? Ali me kaj teži? Ali kakšno stvar prebolevam? Si moram kaj odpustiti? Moram kaj preboleti? Ali takrat bolj jem? Kaj takrat jem?

Ugotovila sem, da je prehranjevanje pri meni povezano z zanikanjem ali prelaganjem dela. Tole bi morala narediti, aja ups, sem lačna. Ali obratno-bom tole spekla, potem pa opravila tisto. Nekaj je povezano z lušti. McDonalds in pica kategorija ali pa sladko. Nekaj je povezano z luninimi menami. Ko gre gor (se debeli), bi pojedla hladilnik z ročaji vred. Nekaj je povezano s skrbmi in razmišljanjem. Ko samo tuhtam, premlevam, sem tako rekoč v svoji glavi, takrat polnim. Nekaj je z lenobo. Kako bi načrtovala zdrav obrok, če pa je za to potrebno vklopiti misli izven vpeljanih okvirjev. Nekaj je z navado. Ponovi stvar tisočkrat in postala bo oklep (železna srajca).

V tem trenutku sem izjemno ponosna nase, da sem dosegla stopnjo zavestnega prehranjevanja. Kar pomeni, da se zavedam v katerem stadiju je luna. Da se zavedam koliko zajemalk sem si nadevala na krožnik. Da se zavedam kako si pripraviti zdrav obrok. Da zavestno pijem dovolj. Da se gibam več. Da se premikam kot otrok, večkrat na dan-se lovim, premetavam po travi, hodim na sprehod. Ne zaradi niju, zaradi sebe. Zaradi mojega telesa. Vsaj to mu dolgujem.

Spodnjo sliko mi je poslala prijateljica v spomin na srednješolske dni, letnik 2008 pravi, da je =) Prekletstvo lepih žensk me je takrat dajalo… Saj poznate to, bolj kot je ženska lepa, več kompleksov ima?IMG_20200428_204157-min