Moja nosečnost se je začela super. Hitro sem zanosila in nisem imela nobenih slabosti ali drugih neprijetnih težav. Počutila sem se super in uživala v svoji prvi nosečnosti. V zadnjem trimesečju sem začela precej zatekati pa tudi pritisk se mi je zdel sumljivo visok. Ginekologinja me je mirila da te stvari pač spadajo k nosečnosti in da so v tem času povsem normalne, ultrazvoki mojega fantka so pa tudi kazali na to da se razvija kot je treba in primerno raste tako da naj ne bi bilo razloga za skrb. Kako ne bi zaupala zdravnici? Če ona tako reče potem že ni razloga za skrb. Potem pa je prišel pregled na katerega sem bila naročena na božični večer. Ker je bila moja ginekologinja odsotna jo je nadomeščala zdravnica iz porodnišnice. Ob pogledu na moje otečene gležnje in prste, zapisane vrednosti visokega pritiska ter izvida v katerem je kazalo beljakovine v urinu me je nemudoma poslala v bolnišnico kjer sem bila hospitalizirana – diagnoza: preeklampsija. K sreči pa je bolezen vplivala le name saj mali ni zaostajal v rasti ali imel drugih težav, UZ je bil bp. Tako sem vse praznike in konec leta preživela sama v bolnišnici vse do 6. januarja ko sem prišla v 39 teden in se takrat odločili da me ne bodo več »mučili« in mi sprožili porod. Vstavili so mi »trakec«. Drugače je bil predviden rok poroda 11.1. Trakec sem dobila ob 9 uri zjutraj ob 00:30 pa sem začutila prve popadke. Ob 2:00 so me peljali na pregled k zdravnici takrat sem bila odprta 1cm. Rekla je naj se pripravim saj je umetno sproženo,prva nosečnost in bo zato verjetno vse skupaj še kar lep čas trajalo. Na oddelku sem bila do 4 ampak so bile bolečine že tako hude da sem prosila za ponovni pregled. – odprta 9cm. Expres! Rodila sem ob 7:09 uri svojega zlatega fantka. V porodni se je lepo prisesal na oddelku sma pa imela večje težave. Ker je po 3 dneh dobil zlatenico in bil celih 5 dni pod lučko sem si morala mleko črpati, da so ga sestre hranile po steklenički. Mleka sem imela res ogromno. Pred odhodom domov sva imela še vedno težave saj se mali res ni prisesal ali pa je po parih minutah izpustil, sestra nama je prinesla nastavek takrat pa se je prava »veselica« šele začela. 14. Januarja sem končno zapustila porodnišnico, v kar precej slabšem psihičnem stanju zaradi vsega stresa in skrbi v tem času. K sreči je doma partner poskrbel za vse saj sem prve dni doma komaj funkcionirala dobro pa je da je mali že od začetka priden, ponoči spi brez težav razen zbujanja za hranjenje, krčov pa skorajda nismo imeli. Z malim sva dojila, ker se pa takrat še nisem zavedala vseh negativnih lastnosti nastavkov sem po 2 dneh dobila za povrh vsega dobila še mastitis, kar je še dodatno poslabšalo moje stanje. Za mastitisom je prišlo obdobje ko malemu niti nastavki niso več dišali, jaz sem pa dobila grozen strah pred ponovnim mastitisom.Po vsakem podoju je jokal jaz sem pa imela dojke nenehno polne – takrat se je začela zgodba nenehnega črpanja. Črpanje za vsak obrok, mali bi pa ves čas jedel! Moji dnevi in noči so se vrteli samo okrog stekleničk in črpalke. Ko sem načrpala za obrok in nahranila malega sem lahko ponovno začela razmišljati o črpanju, da bi mali imel pripravljeno stekleničko za naslednji obrok. Večkrat je bilo zaradi tako pogostega črpanja že bolj malo mleka tako da sem res rabila dosti časa da sem načrpala za en obrok. Bila sem čisto obupana ampak sem imela v glavi le to kako je moje mleko dobro za sina in ker sem ga imela dovolj sem želela da ga dobi na vsak način. Prsi so me od vakuuma črpalke bolele tako, da otroka včasih niti dvigniti nisem mogla. Takrat sem se pa odločila da imam dovolj. Iskala sem nasvete na vseh straneh, spraševala za nasvete in mnenje vsakega pri katerem sem videla da ima znanje okrog teh stvari in se odločila da bom malega poskusila le pristavljati, načrpati pa dodatno le če bi čutila potrebo. Naenkrat me je napolnila motivacija in energija in se odločila da nama bo steklo! Očitno se je mali odločil isto saj je začel zelo lepo dojiti, pa čeprav z nastavki. Želela sem se rešiti še nastavkov ampak je mali vztrajal da jih hoče saj je histerično jokal vsakič ko sem ga dala stran. Ko sem se pa že skoraj sprijaznila na nastavke (mali se je najedel,dojke mi je izpraznil) sem si parkrat bradavice namazala z vetrovnimi kapljicami kar je mali zelo lepo sprejel in ko je dojel da mleko teče tudi če med nama ni plastike nama je po skoraj treh mesecih dojenje končnoooo steklo in jaz sem koooončno začela uživati in se sprostila! Neizmerno sem srečna, kljub vsem preprekam je mali ves čas dobival moje mleko, pa tudi teža in rast napredujeta skoraj nadpovprečno. Obožujem občutek ki naju povezuje med dojenjem, ponosna sem na naju oba da nisva obupala in sva vztrajala čeprav je bilo hudičevo težko in bi lahko vmes že 100x obupala in vse skupaj pustila. Tole je bil konkreten nauk da se vse da če se hoče če le ne obupamo!!!