Pa mine kosilo. Aja popadki, prijetno ščipanje, še vedno vmes na 15 minut. Še en CTG. Kramljam vesela z sestro, pride zdravnica. Ah gospa, ko bo zares, se ne boste takole smejali! Se nasmehneva ena drugi. Prideta na obisk mami in njena teta. Se lepo družimo, pogovarjamo, seveda sta delile svoje izkušnje, občutke. Pa začneta potem z pretirano skrbjo zame, a me zebe, sem lačna, to in ono.. Pa sem jih pospremila domov. Se od njiju poslovim in grem po stopnicah gor in dol in gor in dol-sem slišala da to pospeši porod. In v sobo na posteljo. Napišem še Janezu sms, da še ta, zadnji  CTG počakam in se dogovorimo kaj potem. Stisnem pošlji in v istem trenutku naredi POK! In mi odteče voda. Stojim sredi sobe gledam na tleh lužo, med nogami. In začutim neskončno veselje! Ja! Začelo se je! Pobrišem tla z brisačo, odskakljam do sestrske sobe. Sestra, sestra! Voda mi je odtekla! Se obrne, mi da roko na ramo, ja čestitam, ampak veste, to lahko še traja-dve uri ali pa dva dni. Moj optimizem pade za 2 stopnički. Reče, kar pojdite v sobo, in pridite (ura je bila 15 čez 5) ob 8ih na CTG. Okej. Grem v sobo. Napišem Janezu. Razmišljam. Kaj za vraga naj zdaj počnem? Si naštimam muziko. Hodim gor in dol. Plešem. Sedim. Hodim. Pojem. Plešem. Pokličem brata, se pogovarjava. Hodim. Spijem 7 deci vode, ker sem prebrala, da na to potem pozabiš. Treba se je hidrirat. Plešem, pojem. Hodim. Medtem so popadki napredovali. Zdaj sem šele začutila prave popadke. Ugotovim, da tisto prej ni bilo nič. Preverjam na uri, popadki na 5 minut. Grem do sestre, okrog 7ih. Čujte sestra jaz mislim, da je to to. Pa me pogleda. Drži za trebuh. Kaj tole je bil popadek? Rečem ja. Reče uh, še predobro zgledate, ni še to to. Kar nazaj v sobo! Se nasmejim z njimi, malo še predebatiramo. Povejo sestre še svoje izkušnje. Pa dobro, grem nazaj v sobo. Še ponavljam prvi del. Pa mi ne paše več bit sama. Nisem se dobro počutila. Grem na hodnik, dirketno pred sestrsko sobo. Mi pokažejo kako naj nežno izzibam popadek. Nihanje v boku, kot trebušni ples v ležeči 8. Grem na stranšiče, ni mi dobro. Vsak popadek mi pritisne na želodec. Aja, vode sem prej spila ogromno! Porinem prst, izbruham vodo. Uh, izjemno boljše. Si stiskam bradavičke, med popadki, pomaga. Čepim, hodim v krogih na stranišču, lulam. Ponovi vajo. Naenkrat ni več dovolj. Grem do sestre. Jo pogledam z rotečimi očmi prosim, jaz res mislim, da je to to. Pa reče ajde, tule bo gospa za 5 minut konec, grete za njo na CTG. Super! Evo premikamo se naprej! Se uležem. In se zavedam, da je na sosednji strani ena. Ampak ne zmorem več. Za vsak val, preklinjam. Ne osebno, ampak tja v tri dni. Fak, fak, fak, fak, fak, fak, fak, o FAK, o FAK, o FAK, fakfakfakfak. Ne vem koliko časa je pregled trajal, ampak vem, da je sestra stopila za moj hrbet. Prisežem, da je bila poslana iz nebes v tistem trenutku. Božala me je po bedri in mi pomagala dihati. Kako sva dihale ne vem. Vem le, da sem ponavljala za njo in spominjam se njenega materinskega dotika. Njene prisotnosti, ki mi je dala vedeti, ja, to je to! In gremo naprej, pomaga mi vstati, pojdite po mobitel, zdaj greste na pregled dol v ambulanto pri porodni sobi. Čakaj, zakaj mobitel? Ja, da boste partnerja poklicali! Kaj, a čisto zares?! Ja, hitro tecite v sobo preden zagrabi popadek! In res tečem! No bolj, je bila to hitra hoja, ampak tečem. Pograbim mobitel – na druge stvari še pomislila nisem, se obrnem, tečem nazaj. In bližje sestri kot sem bila, počasneje hodim. 2 metra pred njo me zvije. Počakam. Mi reče ja pa oprite se na ograjo, sej zato so. Aja, točno. Počakava, da mine. Se sestra poslovi od mene, upam da se ne vidimo več! Kaj? Ja, če še niste dovolj odprta, pridete nazaj. Kaj, ne ne se hecat! Greva naprej v dvigalo. Ji rečem, vete z možem želiva veliko otrok. Sam, če me zdajle vprašate, nobenega več! Se smejiva. Pove, da tudi ona vsakič podoživlja z vsako novo žensko, svojo zgodbo. Pa da bo vse okej. Čakam tam, kjer je včeraj čakala gospa na carski rez. Ne zavedam se tega. Hodim, sedim, čepim, klejem, jokam, godem. Sama sem. Pride sestra, mi popravi dihanje. Diham pravilno direktno 3 sekunde. Potem pozabim. In se napnem. Verjetno mi še pove enkrat, dvakrat, trikrat, jaz pozabim po treh sekundah. Grem k zdravnici. Se mi nasmehne, ker je ista kot prej pri CTGju. Aha zdaj pa se ne smejemo več? In se mi smeji od ušesa do ušesa. Ajde da vidimo koliko ste odprti. Reče pet centimetrov v redu je, v porodno sobo lahko greste. Jaz sredi popadka, kaj? Me pogleda, se nasmeji in reče pokličite partnerja naj počasi pride. O Bog, hvala ti!!! Janez pride, ja!!! Ga kličem, ne vem kaj sem mu rekla. Nimam pojma. Mene pošljejo vmes v kopalnico, pojdite se tuširat pod toplo vodo, bolje vam bo. Okej. Ne vem koliko časa sem tam. Slišim Janeza čez steno, JA!! Komaj čakam, da pride! Da bo namesto mene razmišljal, pazil name. Grem v porodno sobo. Janez se še oblači. Se razgledam-luštno si mislim. Kako lepo, da imajo žoge za sedet, ripstole in celo radio, da si lahko narediš najlepše doživetje. Sama se kar obrnem na posteljo, ležem. Se z Janezom nasmejiva, spogledava, poljubiva. Poda mi roko, jaz jo stisnem. Zdaj so popadki drugačni. Tiščijo me. Prej so boleli, zdaj pa tiščijo navzdol. Babica spremlja na CTGju. Poskusiva potisniti reče. Porinem. Ni bolečine, samo nemoč je. Utrujena sem. Me obrne na bok. Vem da držim Janeza za roko, stiskam ko me boli, jočem, klejem. Ne vem kaj je govoril Janez, vem le da je poleg mene. In to me pomirja in tu najdem moč. Ponovimo parkrat. Se še nič ne premakne. Me obrne na bok in pravi, da spustim 3 popadke-se pravi, da ne potisnem. Prva dva sem še predihala, tretji ni šel več. Naenkrat polno ljudi v porodni sobi, dobim zapestnice. Babica pravi: »Zdaj pa prenehajte poslušati njega in delajte kot jaz rečem! Pritisnite kot da grete kakat«. In gremo. Porivam, porivam, se utrudim. Ponavljam. Slišim Janeza, ne v glavo porivat, dol, kakat! Zapri oči! Ma ne gre nikamor. Drži me babica za eno nogo in zdravnica za drugo. Pogledam med noge-vrh glave! Porinem, spet ne gre nikamor. Pogledam med noge naslednjič-zdravnica s škarjami. Reče babica: »Ena, dva, tri!«. Zdravnica zareže, jaz porinem. Glava je zunaj! Uh, odličen teamwork! Zadiham na kratko, porinem še enkrat-telo zunaj. Nato sledi neskončen trenutek svobode in moči. Zavedanja, da je konec. Da sem rodila. Oddahnem se. In bila je ura 21:41, ko se je rodil Vitalij.

Similar Posts