Bom naštela kar dejavnike, ki so dve leti nazaj vplivali na moje poporodno stanje, in preko njih povedala mojo zgodbo;

1. Nepripravljenost na poporodno obdobje
Na porod sem se zelo pripravljala, veliko brala, delala jogo za nosečnice, vadila dihanje, se veliko gibala in zdravo jedla. Tudi o popordnem obdobju sem nekaj prebrala, slišala tudi za poporodno depresijo, a zamahnila z roko, da se to meni že ne more zgoditi. O poporodnem obdobju sploh nisem veliko razmišljala, sem se ga veselila, v smislu kako lepo bo imeti malo štručko v svojem objemu, jo občudovati, ji oblačiti vse lepe oblekice, ki sem jih vestno kupovala, in hoditi na sprehode z vozičkom. Izčrpanosti in dvomov, za katere sem slišala, da znajo s tem priti, si niti približno nisem mogla ali znala predstavljati. 

2. Porodna izkušnja
Moja porodna izkušnja je bila zelo lepa, kar je morda presenetljivo, saj vem, da mamice zaradi negativne porodne izkušnje in s tem povezane travme lahko zapadejo v depresijo, oz. da je to lahko eden od pogostih vzrokov. Jaz sem popadke pridno predihavala doma, preden mi je odtekla voda sem se namakala v topli kopeli, ob prihodu v porodnišnico pa sem bila že skoraj 9 cm odprta. Naletela sem na čudovito babico, ki me je zelo lepo vodila in podpirala. V treh urah po prihodu v porodnišnico je bila hčerkica v mojem naročju. Porod je bil popolnoma naraven, otročiček zdrav, prvo dojenje je navidezno uspelo. Uro po porodu sem sama vstala in se šla stuširat. Polna sem bila adrenalina. To se mi zdi zelo pomembno poudariti, ker je bilo res ključnega pomena za ves nadaljnji potek dogodkov. Ponosna, evforična in navdušena. Seveda je bilo telo utrujeno, a počutila sem se kot da sem pravkar pretekla maraton in imam moč in energijo za še enega. Srce je razbijalo, nisem se mogla pomiriti. Mislim, da je to začetno adrenalinsko stanje normalno, a pri meni se to počutje kar ni nehalo. Od vse evforije prvo noč v porodnišnici sploh nisem mogla spati, čeprav je hčerkica, utrujena od poroda, spala poleg mene skoraj 8 ur.

3. Stres in izčrpanostPorodnišnično okolje je bilo zame zelo stresno, novorojenček moje cimre je veliko jokal in neprestano vstopanje osebja mi je šlo močno na živce. Borila sem se tudi z dojenjem, saj hčerkica ni znala lepo zagrabiti, bradavice so bile močno poškodovane in boleče, hkrati pa je imela veliko moči in je sesala ure in ure brez prestanka, očitno je bila lačna, saj mleka še ni bilo. Flaške mi noben ni ponudil in verjetno bi jo tudi zavrnila, saj sem bila odločena, da bom dojila. Ko zdaj gledam nazaj, vem, da bi mi to lahko pomagalo, da se vsaj malo spočijem in sprostim. Na tej točki, recimo drugi in tretji dan po porodu, je adrenalin zamenjal stres in poštena utrujenost. Verjela sem, da ko bom enkrat v domačem okolju, se bo vse uredilo, se bom spočila in umirila. Žal temu ni bilo tako. Naj še omenim, da me v porodnišnici niti enkrat ni nihče vprašal kako se počutim. Zgledala sem vredu, porod je bil super, otrok kot rečeno zdrav, torej je moglo biti vse ok, a ne? 

4. Pomanjkanje pomoči in osamljenost
S partnerjem sva bila sama, živela sva v tujini (še vedno živimo v tujini, a zdaj v drugi državi). Sicer sta se mi obe babici že v nosečnosti ponudili, da prideta za kak teden po porodu živet k nam, da mi pomagata, a sem ju sama zavrnila, saj jaz sem itak “super ženska” in zmorem sama. Tako sem od prihoda domov zelo malo počivala, zelo hitro sem začela hoditi tudi na sprehode, partner mi je sicer pomagal čez dan, ponoči pa sem sama bedela in dojila hčerkico. Prijateljic z dojenčki tam žal nisem imela. Fizično sem se počutila vredu, 10 dni po porodu sem bila že čisto “fit”. Mentalno pa vse bolj izčrpana, zmedena, jokava in tesnobna. Prvič sem se soočala s takimi občutki in nisem vedela ali je to normalno, ali je to samo baby blues ali gre res za kaj resnejšega. Mi je pa kmalu postalo jasno, da to nisem več jaz.

5. Perfekcionizem in nezmožnost spustiti nadzor
Želela sem imeti vse pod kontrolo, stanovanje pospravljeno, jaz urejena, z vozičkom na dolge sprehode in po nakupih, hkrati pa sem izključno dojila (mleka je bilo začuda dovolj). Nisem znala res počivati čez dan. Mirovala sem že, ko sem dojila, a nikoli se nisem resnično umirila, prav tako nikoli nisem mogla zaspati čez dan. Tudi ko je partner odpeljal hčerkico na dolg sprehod z vozičkom in mi ukazal, da spim, tega nisem mogla. Nisem se znala pomiriti, čeprav sem leta do poroda redno delala jogo in poznala kar nekaj tehnik umirjanja in meditacije. Kar naenkrat nič več ni delovalo. Um je nenehno begal, se spraševal, iskal rešitve. Začele so prevladovati črne misli, strah, tesnoba, obžalovanje…

6. Partnerstvo
Moj partner žal mojega začetnega stanja ni razumel. Ni mu bilo jasno zakaj mi je otročiček, ki sva si ga tako želela in se ga tako veselila, prinesel toliko žalosti. Ni mogel razumeti, zakaj sem tako živčna in nesrečna. Začela sva se ogromno prepirati, kar je mojo tesnobo in izčrpanost še povečevalo. Začela sem močno dvomiti v zmožnost obstoja najinega odnosa in začel me je prežemati močan občutek obžalovanja, ne da imam otroka, ampak da ga imam s to osebo, do katere sem začela čutiti sovraštvo (naj razjasnim, da ni šlo za nobeno vrsto zlorabe v odnosu, samo veliko prepiranja in nezmožnosti konstruktivne komunikacije).

7. Nespečnost, panični napadi in depresija
Pri 6ih tednih je začela hčerkica spati po 6 ur čez noč. Jaz pa sem ležala poleg nje, izčrpana do dna, a nezmožna zaspati. Temne misli, panika, razbijajoče srce, občutek, da mi bo razneslo glavo in zmanjkalo kisika… Čez dan posledično turobno počutje, jokala sem več kot moj dojenček, občutek nesmisla, strah, obžalovanje… Ginekologinji sem zaupala moje težave in seveda je predlagala antidepresive, a sem jih zavrnila in se odločila boriti proti temu na naravni način. Začela sem spet redno delati jogo, meditirati, jemala sem vse možne naravne pripravke (npr. baldrijan, bachove kapljice, vse možno). Res sem si zastavila mentalno zdravje kot prioriteto, a ob tako majhnem dojenčku in brez prave pomoči, je težko sebe postaviti na prvo mesto. Stanje se je samo slabšalo… 

8. Antidepresivi
Po treh mesecih sem se “vdala” in sprejela antidepresive. Odšli smo tudi v Slovenijo k moji družini in prisotnost moje drage mame in sestre mi je res dobro dela. Ko začneš antidepresive, se stanje na začetku začasno še poslabša. To so bili peklenski dnevi, ko sem skoraj izgubila moč in vero v to, da bom res kdaj boljše in se spet počutila kot jaz. Čez kakšna dva tedna je začelo stanje počasi a vztrajno iti na boljše. Začela sem tudi s psihoterapijo, nekajkrat sem šla sama, a se je kmalu pokazalo, da je glavna težava v partnerstvu, tako da sva potem nadaljevala oba skupaj kot partnersko terapijo.Kar se tiče dojenja, sem skozi vso to težko obdobje izključno dojila, z nastavki in z nenehnimi bolečinami. Po dveh mesecih bolečin sem končno poklicala svetovalko za dojenje (patronažnih sester tam, kjer sem živela, ne poznajo, vsaj ne na tak način kot pri nas). Svetovalka je ugotovila priraščen jeziček in ko smo to uredili, se je dojenje končno izboljšalo, ter trajalo še nadaljni dve leti (ravno pred kratkim sva nehali). Z dojenjem sem nadaljevala tudi med jemanjem antidepresivov. Tako svetovalka za dojenje kot ginekologinja sta mi potrdili, da pozitivni vidiki dojenja še vedno odtehtajo hranjenje s formulo, tudi če mati jemlje zdravilo (vrsta in odmerek sta bili seveda kompatibilni z dojenjem, čeprav dejansko glede tega ni prav veliko raziskav). 

Meni osebno so antidepresivi takrat rešili življenje, saj nevem kje in kakšna bi bila danes, če jih ne bi vzela. Po enem letu jemanja tablet in dela na sebi, ter partnerskem odnosu, sem jih postopoma opustila. Zdaj lahko rečem, da uživam v materinstvu, s partnerjem sva se povezala na čisto nov način in se zaobljubila delu na najinem odnosu, saj nama dobrobit najine družine pomeni največ na svetu,Vsem mamicam, ki se trenutno vrtijo v vrtincu strahu, dvomov in poporodne izčrpanosti, vedite, da niste same in da je lučka na koncu tunela. 

Pozdravček,Janja