Najina zgodba se je začela precej običajno. Sicer 16urni popadki na 4minute niso bili najbolj prijetni vendar se je pozabilo, ko sva dobila najino temnolaso štručko. Rodila sem popolnoma naravno, brez kakršnihkoli farmacevtskih sredstev. Problem je bila edino mekonijska plodovnica. Sinček se je v porodni lepo pristavil, saj sem imela super babico, ki je dojila že drugo leto in je vedela kako se stvarem streže. Povedala mi je da moram iz dojke narediti “sendvič da on lažje zagrabi. Dojenje na oddelku je šlo super, kar se ne morem zahvaliti tamkajšnjim sestram, saj so bili njihovi nasveti popolnoma zastareli. “Porinite otroka v dojko”, in podobno. Je pa nažalost imel moj sin 4.dan po porodu ogromno krvi v blatu, zato je bil z rešilcem prepeljan na neonatalni oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani. Tam so mi takoj prepovedali dojenje, zaradi suma na alergijo na kravje mleko. Zdravnik je rekel, da je potrebno cca 3 tedne da se alergen popolnoma sčisti iz mojega mleka. Najin fantek je tam dobival samo infuzijo, nobenega mleka, ker so čakali, da se telo prečisti. Po 4dneh sva ga z možem prvič nahranila po flaški, in spet šok, kri v blatu. Spet nazaj na infuzijo. Ne morem razložiti mojih grozljivih psihičnih in fizičnih občutkov. Bila sem samo nekaj dni po porodu, pa sem se mogla voziti iz dolenjske v lj vsak dan, ker mi niso hotli dati tam postelje, saj nisem dojila. Tam so mi svetovali naj črpam, ampak so imeli res zelo skopa navodila. “Črpajte na cca 3ure, tolk časa kakor bi se on dojil”. Ja, vsi vemo da se otrok ne doji samo na 3ure..ampak okej. Črpala sem tam in doma, mleko shranjevala v skrinjo saj mu ga tam niso dajali. Po enem tednu infuzije smo mu spet ponudili flaško. Tokrat z mlekom za alergike. Ne morem vam opisat vonja tega mleka, ampak je smrdel na 1 kilometer. In mojemu sinu je bil zelo neapetiten. Zato ga niti ni pil z veseljem. Imela sem veliko dela da sem v njega spravila vsaj 40ml. Ampak dokler ni začel dobro jesti so rekli, da naju ne spustijo domov. Vsak dan mu je šlo bolje, samo to še vedno ni bilo to. Naj še povem, da je njegov zdravnik vsak dan govoril o koristnosti dojenja. Da, ko pridemo domov moram začet dojiti, ker ima otroček zelo poškodovano in ranjeno črevesje, ter mu lahko pomaga samo moje mleko. To je res poudarjal vsak dan. Potem pa so se zdravniki zamenjali, dobili smo drugo zdravnico, ki ni niti enkrat omenila dojenja.

Ko smo odšli domov po 3.tednih sem dobila navodila od sestre da še vedno ne smem dojiti. Okej takrat mi je bilo žal, da nisem kontaktirala našega prvega zdravnika, ker so bila ta navodila očitno napačna. Doma sem začela dojiti čez en teden na lastno pest, sploh ne znam opisat. Tako sem bila srečna, da se je sin takoj priklopil in sesal kakor je mogel. Tako se je potem začelo, dojenje in dodajanje. Neprespane noči, jok, dretje, nič ga ni potolažilo. Okolica, ki mi je govorila, da kaj se sploh matram in da nas lahko samo flaška reši. Čeprav so vedeli kakšne težave mu povzroča to mleko za alergike, v prvi vrsti zaprtje. Zato toliko joka. Ampak z možem sva vztrajala. Ugotovila sva tudi, da ima sesalno zmedo, zato sva nabavila SNS sistem. Z SNS-jem je bilo boljše, saj sem mu dajala moje načrpano mleko ali AM. Načrpanega mleka ni bilo več veliko. Stres je terjal svoj davek. Pojedla in popila sem vse za več mleka. Še kar in kar sem se trudila, ampak potem se tudi teža ni premikala nikamor. Pa sem začela še več dodajat, tako se je pa začel pojavljati tudi refluks. Grozno polivanje, jok, itd. Začela sva sumiti na priraščen jeziček. Naj povem da so mu jeziček 3x pregledali na pediatriji in niso opazili priraščenosti. To je opazila Nana Krošel na kraniosakralni terapiji. Peljala sva ga na prerez k dr. Irmi Skoro, ki je tudi rekla, da je res konkretna priraščenost. Torej sinček ni mogel ustvarjati dovolj mleka, ter pridobil še refluks. Refluks je bil že tako kritičen, da sem mislila da mu že škodujem s svojim mlekom. Dobil je mleko za alergike+refluks. To mleko je bilo zelo gosto, dejansko ni šlo čez SNS cevčice. Res sem hotela obupati, vsak dan je bilo huje. Pa sem vztrajala in vztrajala in tako prišla na polno dojenje po mesecu in pol. Enostavno je vsak dan spil manj dodatka, tudi slišalo se je, da na dojki konkretno požira. Teža je bila še vedno samo 450-500g na mesec, ampak tudi na adaptiranem ni pridobival nič bolje. Pri gastroenterologu so me “masirali” vsak meseczaradi teže, pa se nisem dala. Sama imam 45kg,ne vem kako bi bil potem lahko moj otrok debeluharček. Tudi pediatrinja je vedno rekla, da izgleda zdrav in zadovoljen, ter da je zelo vesela da mi je uspelo polno dojenje. Sinček je sedaj star 13m, še vedno ljubitelj dojenja in goste hrane 😉 za polno dojenje se pa verjetno lahko zahvalim samo mojemu možu, ki me je celo pot podpiral, kolikor je bili v njegovi moči. To je naša zgodba.