Hmm … Kje naj začnem? Dvakrat mamica, dve popolnoma različni izkušnji, ki sta bili in še vedno sta vsaka zase edinstveni. Solze sreče, solze obupa … Drage moje, vse je del materinstva. Sem pa po drugem porodu mnenja, da je lahko tistih solz žalosti in obupa veliko manj oz. skoraj nič, če se na vse malo bolje pripraviš. Predvsem menim, da dojenje steče veliko lažje, če je mamica mirna in sproščena ter seveda spočita. Moja prva nosečnost je potekala brez težav. Imela sem to srečo, da nisem občutila niti resnih slabosti. Prve tri mesece sem bila malo bolj zaspana, to pa je bilo vse. Pozneje sem energije imela na pretek in do poroda nisem ravno znala počivati oziroma si vzeti časa zase. En teden pred predvidenim datumom poroda se je naše sladko bitje odločilo, da je čas, da pride na ta svet. ?Umetno sprožen porod … na koncu rodila z umetnimi popadki. Tiste trenutke mi je bilo popolnoma vseeno, kako rodim, samo, da bo to čim prej in da bo z otrokom vse v redu. Po treh dneh od odteka plodovnice sem v roke dobila najbolj sladko bitje na svetu. ?Prvi dan ni bilo večjih posebnosti, naš dojenček je samo spal, kasneje pa so se začele težave. Pred porodom sem nekako mislila, da otroku daš zizo in je samoumevno, da se doji ter s tem dobi dovolj hrane, kasneje pa sem spoznala, da temu ni vedno tako. Ker je naš novorojenček samo spal, smo hitro prišli do faze tehtanja pred podojem in po podoju ter črpanje in tablete za spodbujanje laktacije. Vse pohvale sestram in zdravnikom Porodnišnice Celje, saj so se trudili po svojih najboljših močeh. Najino bivanje v bolnici sva podaljšala za en dan, saj je zaradi zlatenice moral pod lučko, prav tako ni pridobival na teži. Posebna panika me je grabila, ker je naš David bruhal tudi plodovnico. O svojem takratnem počutju lahko povem predvsem to, da sem se v bolnici 3 dni po porodu večino časa jokala, čemur so botrovali hormoni, velika utrujenost in nepripravljenost na morebitne težave. A kljub vsemu nama je po štirih dneh uspelo zapustiti porodnišnico ter končno dočakati domačo posteljo, ki sem jo v takratnem stanju še kako potrebovala. Trenutke sreče ob vrnitvi v domače okolje pa je kaj kmalu zasenčil dvom, ali David dobiva dovolj hrane, sploh ob dejstvu, da se v porodnišnici ni redil. Vse moje strahove in pomisleke pa mi je že naslednji dan pomagala odgnati patronažna sestra, po moji oceni najboljša, kar jih je možno imeti. Videla je, da bo vse šlo, le nekaj pravih besed in spodbude sem potrebovala. Ne vem natančno, koliko časa si je vzela, vem pa, da ravno toliko, kot sem ga takrat potrebovala. Dala mi je, zame v tistem trenutku najbolj potrebne napotke, za uspešno dojenje. Predvsem pa je v meni vzbudila zaupanje, zaradi katerega sem brez pomisleka sledila njenim nasvetom (veliko počitka, poslušati samo sebe in ne okolice, čaj za dojenje, sprostite se, …). Znala mi je dvigniti samozavest ter vliti zaupanje vase in otroka. Od prvega dne, ko nas je obiskala, je dojenje steklo. Bili so dnevi in noči, v večji meri namenjeni zizi in navajanju na družino. Rekla sem si, da se ne bom obremenjevala, ali je to normalno ali ne, ko je želel zizo, jo je dobil. Naš fant, danes pogumen, zdrav in nagajiv triletnik, je lepo pridobival na teži in se pri 25. mesecih (nekaj je ?) le s težavo poslovil od zize. Verjetno bi brez patronažne sestre, ki je imela znanje, voljo in srce na pravem mestu, naša zgodba potekala bistveno drugače. Ponovno se je izkazalo, da pogosto potrebuješ samo pravo osebo, da te usmeri in ti vlije pogum. Sploh, ko prideš po napornem porodu iz porodnišnice in ne veš, kako se vsega skupaj sploh lotiti.

Izkušnja z Davidovim naslednikom, mlajšim bratcem Jakom, pa je popolnoma drugačna. Že sama nosečnost je bila veliko manj stresna, precej časa sem preživela v naravi in hkrati zaradi manjših zdravstvenih težav veliko počivala. Skozi celotno nosečnost sem se pripravljala na porod (o tem mogoče kdaj drugič) in seveda na poporodno obdobje. Prebrala sem knjigo o dojenju in v moji torbi za v porodnišnico je bilo veliko ”bojne opreme”. ?Našla sem načine, da sva se z dojenčkom povezala že, ko je bil še v trebuščku. Prepričala sem se, da bo tokrat vse, kot mora biti, ter da bo moj dojenček že od prvega dneva pravi ”zizoholik”. Zaupala sem svojemu telesu. Naredila sem zaloge Mleksov, sezamovih ploščic, železa, kapsul grškega sena, … ?Bila sem odločena, da bo tokrat tako, kot si želim in nič drugače. Točno tako je tudi bilo. Izredno lahkemu porodu (20 minut v porodni sobi) je sledilo olajšanje, ko se je naš ”zizoholik” takoj sam priklopil na zizo. ?Že v porodnišnici sva veliko časa spala skupaj, da se je lahko že prve dneve kar največ dojil. Naš drugi lump bo kmalu star 5 mesecev in ko se sedaj ozrem nazaj, vidim, kako velik vpliv na potek dojenja so imeli moje počutje, porod in znanje o dojenju. Zato mamice in bodoče mamice, moj nasvet vam – počitek, počitek, počitek. Obenem pa veliko sproščenosti in zavedanje, da ste najboljše mamice svojim škratom. Ne dovolite tistim, ki vam dajejo dobronamerne nasvete, za katere niste vprašali, da v vas zasejejo dvom. Pa seveda…UŽIVAJTE V SVOJI VLOG, ki je mene naučila največ.