Prva nosečnost se je na žalost končala s spontanim splavom. Dober mesec po tem pa naju je z možem presenetil nov plusek. Nosečnost je potekala stresno in se na koncu po 21 urah umetnih popadkov zaključila z urgentnim carskim rezom. Diagnoza-nenapredovanje poroda zaradi trdega maternicnega vratu ki se ni odpiral. Okrevanje po carskem rezu je bilo psihicno naporno. Jezna sem bila nase in na svoje telo da je zatajilo. Dva meseca po sinovem prvem rojstnem dnevu pa presenečenje! Pozitiven test nosečnosti, ki pa ga je že takoj pričela spremljati huda slabost. Ta se je stopnjevala do te točke, da sem v parih mesecih izgubila 18 kg. Prve tri mesece se sami nosečnosti nisem pretirano posvečala potem pa me je napadla panika. Kako bom rodila, kje naj rodim, bodo v porodnisnici spet neprijazni in me smatrali zgolj kot številko… Po vsej začetni paniki sem se zbrala in se z ginekologinjo pogovorila o problemu in pričela z psihoterapijo. Bolj ko se je dete v meni razvijalo bolj me je grabila panika kako bom zmogla. Edina stvar v katero sem bila trdo prepričana je bila ta, da si želim naravnega poroda. Dva meseca pred predvidenim datumom poroda sem odkrila knjigo Modrost rojevanja. Ko sem knjigo brala sem točno vedela česa si želim.  Rada bi rodila v varnem zavetju doma. Po tehtnem premisleku in pogovoru z ginekologinjo sem to misel hitro opustila zaradi slabih izvidov zaradi mojega bruhanja in pridruzenega gestacijskega diabetesa.  Prebrala sem veliko o naravnem porodu v porodnišnici na Jesenicah.Odločena sem bila da poizkusim roditi tam. Vedno znova in znova sem prebirala knjigo in si vsakic bolj predstavljala kako naj bi vse potekalo in se resnicno veselila zacetka ❤️  V 37 tednu je ginekologinja posumila na zastoj v rasti in tako sem prvič na pregled odšla na Jesenice.  Najprej so mi prijazne babice naredile ctg in skupaj smo izpolnile vse papirje za porod pri njih. Potem sem spoznala izjemno prijazno in srčno mlado zdravnico, ki je mojega fantka izmerila in ugotovila da je vse tako kot mora bit.  Vsak dan do naslednjega pregleda sem jemala homeopatske granule ki pomagajo pri mehčanju, pila čaj malininih listov, delala parno kopel s senenim drobirjem, imela redne spolne odnose in si ustavljala kapsule svetlinovega olja. Najbol pomembno pa se mi je zdelo to , da sem  se vsak dan pogovorila z bitjecem v meni, da skupaj zmoreva in da nama bo uspelo. V sredo ko mi je ob 8h zjutraj zazvonila ura za pregled na dopolnjen 39 teden mi je v postelji med nogami postalo toplo. Nisem se dala motit in še 10 minut poležala. Globoko v sebi sem vedela da mi je odtekla voda ampak nisem hotela narediti panike in prestrašit spečega sinčka v mojem objemu in moža.  Počasi sem vstala nakar je pod mano nastala ogromna luža. Zbudila sem moža in mu povedala kaj se dogaja. Dvignila sva roleto in zagledala čudovito sveže zasneženo pokrajino. Bila sem popolnoma mirna ker sem vedela da bo vse tako kot mora bit. Počasi sem popila kavo, nahranila sinčka, se stuširala in se pripravila za odhod. Vsi trije smo se odpeljali proti Jesenicam. Prijazne babice so me sprejele in namestile v čudovito sobo z kuhinjo in svojo kopalnico. Mojih popadkov kar ni in ni bilo. Po pogovoru z zdravnico sem zaužila prvo dozo ricinusovega olja. Pa ni bilo nič. Proti večeru sem zaužila še en odmerek in ob 2h ponoči dobila končno svoje popadke. Cel čas so prijazne babice spremljale dete v trebuščku in moje počutje. Zgodaj zjutraj pa sem zaradi dehidracije dobila visoko vročino zato so me premestili v porodno sobo. Takoj sem poklicala moža, da se mi je pridružil. Popadki so bili znosni. Dobila sem infuzijo fizioloske in vročina je takoj padla. Prišla je zdravnica, se predstavila in povedala da je dežurna cel dan in celo noč in da bo prisotna pri mojem porodu. Takoj sem se počutila varno, ker sem vedela da je najboljša zdravnica in predstojnica porodništva in ginekologije. Takoj sem klicala moža in povedala da je prisotna izjemno srčna in prijazna zdravnica, ker sva bila oba v skrbeh zaradi pretekle slabe izkušnje z osebjem v drugi porodnišnici. Popadki so se stopnjevali vendar niso bili dovolj dolgi. Moj maternični vrat je ponovno ustrajal in se ni hotel odpirat. Izjemno me je skrbelo da se zgodba ponovi, vendar sem telo popolnoma prepustila valovanju. Babice in zdravnica so me vzpodbujale da bomo dale vse od sebe da rodim. Dodali so mi umetne popadke. Po dobri uri tudi z njimi ni bilo željenega napredka in tako je zdravnica prvič pričela ročno odpirati ustje. Bolečina je bila neopisljiva. Ampak se je obrestovala. Počasi me je ročno odpirala in dodajala umetne popadke. Bolečine so bile neznosne, vendar sem vsak popadek vedela da sem bližje svoji sreči. Vse so me spodbujale in mi pomagale. Najbol pa mi je v tistih trenutkih pomagal tudi mož ki me je masiral in bil moja opora. Najbolj mi je pomagalo ko sem se gibala in zibala na vseh štirih. Tudi pod tušem so bili popadki znosnejši ampak še vedno izjemno boleči. Nisem se mogla več zadrževati zato sem glasno vpila kar mi je na nek način pomagalo. Zdravnica se je izjemno trudila in širila moje ustje. Na neki točki sem se izgubila in nisem zmogla več. Jokala sem in rotila da ne zdržim več teh bolečin. Še sama ne vem od kje sem zbrala moč da je ponovno med popadkom z roko z vso silo poizkusila odmakniti preostalo ustje. Popadki so bili tako močni da se sploh niso končali ampak je bilo vse kot en sam popadek.Zbrala sem zadnje atome energije in z možem odšla do kopalnice. Na wcju sem komaj predihala še dva popadka in odšla nazaj v porodno sobo. Mislila sem da je pred mano še dolga noč bolečin in da ne bom zmogla več dolgo.  Zdravnica naredi vaginalni pregled in reče :Rodila boste, vidim glavico. V tistem trenutku se mi je cela nosečnost odvila pred očmi. Nisem mogla verjet da bom lahko izkusila čar vaginalnega poroda. Nisem si mislila da mi bo uspelo. To kar sem si želela celo nosečnost. Se pripravljala in hrepenela po tem. Celo nosečnost sem vsak dan prosila za porod brez carskega reza. In to se mi je uresničevalo! Vedela sem da je bila bolecina tako huda ker je dete pritiskalo da bi se porodil. Zbrala sem zadnje atome moči in močno pritisnila! Glavica je bila že čisto blizu! Pobožala sem jo in začutila ogromno laskov! Prišel je nov popadek! Potisnila sem kolikor sem zmogla in občutila bolečino pred olajšanjem. V tistem trenutku sem se zavedla kaj pomeni orgazmičen porod. Ko je glavica pritisnila na točke sem začutila nepopisljie trenutke užitka. V tistem trenutku bi lahko ostala za vedno. Dete se je porodilo s tremi potiski brez ene same raztrganine ali šiva! Takoj sem ga zagrabila in si ga položila na trebuh! Bilo je popolno. Vsa bolečina, vse solze, vse je bilo v trenutku pozabljeno. Oba z možem sva zajokala! Ob 00.16 je na svet prikukal kar 3790 g težek sinček. Občutka evforije, ljubezni, sreče, zmagoslavja ne znam opisati.  Fazo iztisa bi lahko doživela še tisočkrat, ker je to resnično najlepši del poroda. Nekaj minut za tem sem porodila še posteljico med tem pa smo se z sinčkom in možem crkljali in spoznavali. Malček se je takoj prisesal na dojko in takoj je priteklo mleko ker sem dojila se prvega otročka. Moja porodna zgodba je nastala samo zaradi osebja jeseniške porodnišnice, ki so se cel dan in večer trudile, mi pomagale, me masirale in stale ob strani ob hudih bolečinah. Kjer koli drugje bi bila bi doživela ponovni carski rez saj se nihče nebi tako trduil in cel dan ročno odpiral ustja in verjel vame in v moje telo. Ginekologinja mi je neštetokrat rekla bi ste narejena za rojevanje, vaše telo je popolno. Lahko rečem da sem kljub bolečini doživela najlepšo porodno izkušnjo, ki bo v mojem srcu ostala do konca življenja!