Naj za začetek povem da je naša štruca prišla ob najboljšem času. Lansko leto maja sem imela spontani splav. Avgusta je imel mlajši brat hudo prometno nesrečo. Ko je novembra še vedno ležal v UKCju sem mu rekla: “veš, moja največja želja je, da ti in moj otrok skupaj shodita”. No, konec januarja, kljub res psihičnemu naporu glede bratove situacije se je prikazal +.
In pravim, da je ta štruca poslana od Boga. Poslana, da bo dala mojemu bratu zagon, da se v bližnji prihodnosti res z roko v roki s svojo nečakinjo postavi na noge.
Naj povem, da je bila nosečnost naporna. Tako psihično zaradi okoliščin, kot tudi fizično. Prve 3 mesece sem samo ležala, bruhala, jedla vse skupaj 3-4 živila. Vsak dan isto. Mešalo se mi je že. Da ne govorim, kako mi je smrdela vsa hrana ?? kasneje so se pokazale težave pri dihanju (dispneja) zato sem obiskovala internistko, ki pa na žalost ni kaj dosti pomagala.Potem bolečine v križu že zelo zgodaj, kar sem tudi pričakovala, ker imam težave že od prej, zato me to ni tako motilo. Od 5 meseca dalje sem se srečevala z otekanjem. Na nogah se je ob pritisku naredila luknja v katero sem lahko dala frnikulo. Kasneje pa sem tudi že zelo težko nosila, tiščalo navzdol kot da sem nosila 5 kilskega otroka. In naj vam povem da se nisem dosti zmotila ? mala je ob rojstvu imela 4300g ? najbolj mi je slo na živce, da mi je smrdela hrana. Posledično so vsi okoli mene trpeli ? dragi je moral čevape jesti brez čebule ? mama je morala kavo zakuhati na balkonu ? kadilci so se me morali izogibati na 1km (pa sem bila pred in 1 mesec med nosečnostjo kadilka).
Najbolj me je skrbelo kje bova. Ko sem zanosila, sva bila še vsak pri svojih starših. Najemnine enormne, zelo nedostopna stanovanja za mlade družine. No, pa sva si na koncu uredila sobico pri nas doma, pa je prav fletkano. Majhno gnezdece polno ljubezni, cartanja, lupčkanja, stiskanja ?Sem se pa srečala tudi z nosečnisko sladkorno. To je tudi šlo enih živcev ??. Potem spanec zadnja dva meseca, groza. Zbujala sem se kot vsaka nosečnica najmanj 5x za na wc, potem pa 3 ure gledala televizijo preden sem zaspala?.Kljub vsem tegobam v nosečnosti pa lahko rečem, da sem uživala nosečnost. Še vseeno sem letala gor in dol do PDP. Kar bi izključila iz nosečnosti je slabost, odpor do hrane, ampak sem pač dobila takšen paket. Je bila pa nagrada na koncu vredna vsake muke. Zdaj pa še malo o porodu. Voda mi je odtekla ob 4.30 ko sem šla na wc in se nikakor ni ustavilo teči ? Šla sem pod tuš, pa je še vedno teklo. Nikakor nisem mogla do spalnice, da zbudim mojega. Mi je pa žal da se nisem posnela, kajti nasmeh na mojem obrazu, da odteka voda, da sem vse bližje najinemu zakladu me je napovnilo kljub temu, da nisem nič kaj dosti spala. Nikakor se mi ni uspelo obleči, kar teklo je ? jaz sem si vseeno še polikala lase, malo našminkala, moj zdraven pa: “a se neda malo hitreje?” ?Ob 5.30 sva prišla v porodnišnico, CTG je pokazal 2 rahla popadka. Sprejeta sem bila na oddelek, kjer sem spoznala super cimro. Ob 11h so se mi začeli popadki, ki so se gibali med 3-5 min. Tako sem bila ponosna nase, da sem jih ponosno predihavala in sprejemala bolečino z zavedanjem, da sem vse bližje zakladu. Sestra mi je rekla naj ji sporočim, ko bodo popadki na 3 min. Ob 16h sem jo poklicala in sve šle na CTG in pregled. Popadki so bili intenzivni, je pa res da imam zelo nizek prag bolečine. Ampak sem zdržala. Ponosno in z dvignjeno glavo. Potem me je pogledal še ginekolog. Bil je to dr. Matic Gornik. Oči so se mi zasvetile, ko sem videla da je v izmeni on. Vedela sem, da sem v varnih rokah. Odprta sem bila 3 cm. Povedal je, da grem lahko na klistiranje in v porodno. Klistiranje sem komaj preživela, saj so bili popadki že tako intenzivni da nisem več vedela ali sem sposobna zadržati vodo, posledično so me tudi popadki bolj boleli saj sem stiskala vse spodaj, namesto da bi dovolila bolečini da me preplavi in naredi svoje. Svojega sem poklicala, da lahko počasi pride. Kako sexi je bil v tisti modri odpravi, ko je prikorakal v porodno ?? potem je prišel anesteziolog saj sem se odločila za epiduralno. Imel je težavo z vstavitvijo. Moj mi je naslednji dan rekel, da me je vse skupaj zabodel 8x in da je bil ves krvav ?.
Epiduralna je le malo prijela, toliko da sem lažje šla skozi svoje popadke. Še vedno sem jih lepo predihavala. Sem se pa tudi med nosečnostjo res posvetila predihavanju, branju literature, sledila profilom doul, akademij, vaš profil itd., o samem porodu, pregledala veliko posnetkov kako poteka sam porod. Sem pa zavestno spustila dele, kjer so opisovali porod s carskim rezom, čes meni se pa to nebo zgodilo, jaz bom rodila po “naravni poti”. Pa sem se zelo zmotila ? anesteziolog mi je po 15 min moral dodati dozo epiduralne, saj ni kaj dosti pomagala, saj so mi dodali umetne popadke, ker se nisem odpirala dovolj hitro. Na umetne popadke se prav tako nisem pripravila, zato so boleli kot sam hudič. Toliko, da jih nisem mogla več predihavati. Zvijala sem se na postelji, prosila, da bi ustala, pa mi seveda niso pustili, ker sem imela epiduralno. Kljub temu sem čutila vsak del telesa, vsak popadek. Mojemu sem govorila, da bom skočila skozi okno ? potem je prišel anesteziolog in mi ponovno vstavil kateter. Potem pa kar od enkrat olajšanje. Nikjer nobene bolečine. Uživancija. Ta pa ni dolgo trajala. Epiduralna je tako močno prijela, da nisem čutila telesa od prsnega koša navzdol. Nato se mi je začelo premikati navzgor. Nisem bila sposobna premakniti ramena, roke sem čutila zelo malo, prste na rokah sem komaj premikala. Ginekolog me je pregledal in rekel da sem še vedno odprta 3 cm. Razložil, da bodo počakali samo še 15 min, v nasprotnem primeru me čaka carski rez, saj je epiduralna prišla tudi do tamale. Ostala sem odprta 3 cm, tako da me je pač čakal carski rez. Ko me kdo vpraša kako sem se počutila ob vednosti, da ne bom rodila po naravni poti odgovorim, da nisem občutila prav nič, ker sem bila tako zelo zadeta, da nisem čutila niti čustev. Epiduralno so mi seveda izklopili, saj sem začela tudi težko dihati. V operacijski je bil celotno operacijo ob meni anesteziolog, me bodril, govoril vice, smejati pa se nisem mogla. Tako zelo sem si želela zaspati pa si nisem upala, kar mislila sem, da bom umrla če zaspim ker sem tako težko dihala ? ob 20.10 pa sem zaslišala, evo jeee ? prvi jok, tako nežen, čist ? neverjetno je bilo, da kljub temu, da telesa res nisem čutila, sem čutila ko mi jo je ginekolog položil na prsa ? potem mi jo je pokazal na hitro čez tisto zeleno zaveso, malo so jo obrisali in dali lička ob lička. Kakšna polhna lička, kakšne velike oči, ki so me gledale. Ampak naj povem, da občutka, da sem postala mama nisem imela. Zdi se mi, da je za to bila kriva epiduralna, da mi je zadušila vse občutke. Kajti potem, ko je popustila in sem čutila zgornji del telesa in ko sem prišla v porodno kjer se je moj dragi cartal z najino deklico, sem bila zmožna začutiti toplino, ljubezen, ponos, in zajokala ob lepoti štručke, ki sva jo ustvarila ? tisto noč na intenzivni sem prespala vse skupaj 1 uro kljub temu, da sem bila res zmatrana. Vendar me je adrenalin kar držal pokonci.
Naj pohvalim ekipo, ki je bila prisotna na porodu. Od ginekologa, anesteziologa, do babic, sester. Kako sproščeni so bili med operacijo, kako lepo mi je ginekolog zašil rano, babica je tamalo pristavila takoj ko so me pripeljali v porodno. Še pela sem v operacijski proti koncu ko je epiduralna popustila. Naj rečem, da tiste ki rodijo s carskim rezom so/smo carice! Zato pa se tako imenuje.
Carski rez sem imela zato, ker se naša deklica ni pravilno spuščala in seveda ker je bila res velika. Še vedno mi ni jasno kako sem jo lahko nosila še čez rok saj sem res majhna ?Mislim da mi kakšen organ manjka in je zato imela prostor ?
Torej mala se je rodila 8.10. ob 20.10.
Tisti dan je bila sestra od mojega na pokopališču na obisku pri njihovi stari mami, da ji pove, da kmalu pride na svet naša štrucka. In kaksna slučajnost, da nama na zapestnicah piše številka, ki je hkrati poštna številka kraja, kjer je živela stara mama. Torej, bila je z nama ?
Sestre na oddelku so mi pomagale kolikor sem jih prosila. Sem zelo malo uporabljala tisti zvonček, saj previjanje obvladam, ker sem vzgojiteljica, pomagala sem večim mamicam po rojstvu otroka in sem veliko že znala, kar se tiče previjanja, hendlinga itd. Med bivanjem sem zamenjala 3 cimre, različne starosti, so bile pa vse super ? prva dva dneva doma sta bila pa grozno naporna. Prvo noč nismo nič spali, saj sva dodajala. Zdaj ni potrebe, ker imam dovolj mleka, zato posledično tudi boljše spimo ponoči. Zelo so mi nagajali hormoni. Jokala sem 20x na dan. Ko sem občudovala najino deklico, ko sta v nadaljevanki šla glavna igralca narazen, ko sem bila preveč lačna itd ? zdaj je veliko boljše (nisem jokala že 4 dni ?? kar se tiče najtežjega dela materinstva še nisem izkusila. Mogoče do zdaj, mi je bilo najtežje odvajanje od nastavka, saj so mi ga v porodnišnici dali že prvo jutro po porodu, tako je ostalo vse do obiska patronažne, ki me je spodbudila, da ne potrebujem nastavka ne dodatka. In tako je danes. Brez nastavka, brez dodatka ?? Naj povem, da imam OGROMNO podporo bližnjih, največ pa od partnerja kar mi tudi največ pomeni in pomaga. Kuha, pere, pospravlja, naju obe razvaja. Kar mi je pa najvažnejse, me posluša, mi dovoli da se zjokam, pri tem pa mi ponudi varno zavetje v njegovem objemu. Se končno spet stiskava in celo noč iščeva drug drugega tako kot pred rojstvom ??
Sem prava srečnica, da imam ob sebi takega moškega s katerim sem si z največjim veseljem in ponosom ustvarila družino ?