Si se kdaj vprašala, kolikšen del tvojih klepetov na obiskih ali kavicah sestoji iz govoričenja o tujih življenjih in presojanja njihovih odločitev? Govorjenja o njih, ki jih po vsej verjetnosti v tistem trenutku ni zraven? Govorjenja o odločitvah, ki se te sploh ne tičejo in niti nimajo s teboj nobene veze? Obsojanja, ki niso na mestu?

Nikoli ne bom pozabila svoje sodbe. Obsodbe. Prijateljica je med prvimi iz družbe zanosila in tudi rodila. Seveda, mi je v pogovoru odkrito povedala, da ni bila zmožna prvi mesec po porodu kuhati. Da sta večino hrane s partnerjem naročila z dostavo. In seveda, Urška (takrat brez otrok), si je mislila-kaj!? Halo!? SKUHATI nisi imela časa!? Kot, da je toliko dela z otrokom!

In seveda, je življenje pripeljalo Urški izkušnjo. Točno tisto, za katero sem prijateljici sodila. Ne, ne samo sodila, obsodila. Nisem ji povedala svojega razmišljanja na glas, nisem ji dala možnosti razlage, nisem je niti skušala razumeti. Zato pravim, da sem jo obsodila. No, novorojenček je doletel tudi mene. In tudi sama sem se poslužila dostave hrane. Sicer mi je obroke kuhala moja mama, ampak osnova je ista.

In vsakič znova, kadar sem postavljena pred možnost obrekovanja, obsojanja, šimfanja, vsakič znova se spomnim na to zgodbo. Vsakič znova se opomnim, da pazim, kaj mislim in govorim, ker se vse enkrat obrne. Nekoč bom zopet jaz na mestu obsojenca. In takrat bom vesela usmiljenja.

Zdaj pa se spomnite vašega zadnjega piknika. Spomnite se kolikokrat ste si nadevali čevapčiče, koliko piv ste spili. Prikličite si v spomin s kom vse ste govorili. In kaj ste z njimi govorili. Ste govorili o sebi? Svojih izkušnjah, doživetjih? Ste spregovorili o svojih napakah, o osebni rasti?

Jaz sem nase ponosna. Od tiste obsojajoče Urške je preteklo že nekaj let. In en mož in dva otroka. Pa Mleksi. In na zadnjem pikniku, sem govorila o notranjem miru. Poslušala sem zgodbo o tem, kako je ženska prekinila svoje razmerje v katerem se je izvajalo nasilje. Izvedela sem, da nekdo za svojo storitev premalo računa, kar ga utruja. Spoznala sem človeka s tako iskrenim smehom, da mi je bilo nerodno. Nerodno zato, ker je popolnoma zasenčil mojega. Uau, a veš koliko časa sem morala trenirati, da sem prišla nazaj do svojega smeha? Toliko časa sem delala v strežbi, kjer sem si vsakič znova nadela umetni nasmešek, da svojega pristnega sploh nisem več prepoznala. In kako blagodejno je videti nekoga, zadovoljnega, iskrenega, pristnega. Resničnega. In kako iskreni, globoki in polni so lahko naši odnosi, če jih pletemo z ljubeznijo.

Vedno gradimo odnose na stičiščih. Prosim, bodite pozorni, katera stičišča uporabljate. Če gradite na sovraštvu, sodbah in poniževanju, potem bodo vaši odnosi polni teh temeljev. Če gradite na pristnosti, ljubezni in povzdigovanju drugega, potem bodo vaši odnosi polni tega. In vem, da je težko. Veliko treninga in napora je potrebnega, da plavaš proti toku. Ampak, težko je samo dokler ne začutiš, da v resnici plavaš s tokom. Da je vse ostalo samo vejevje in smeti, ki se znajdejo, ko reka drvi.

In bodi prizanesljiva do sebe. Danes, se boš počutila dobro, samozavestno in boš z lahkoto govorila o sebi, svojih izkušnjah, doživljanjih, padcih, napakah. Drugič pač ne. Nič hudega. Pa bodi tiho. Postavi svoj odnos na preizkušnjo. Misliš, da je sposoben preživeti tišino? Ker včasih je tišina glasnejša od pogovora…

IMG_20200701_150612-min

Sliko je posnel Vitalij, zato ni fokusa =P

Similar Posts