Prav čutim že nakupovalno mrzlico, vsake toliko me spreleti srh. Srh ob pogledu na kupe in kupe reklam, ki nas vabijo, da zares ugodno pokažemo svojim najdražjim kako jih imamo radi. Da kupimo leseno igračo, ker skrbimo za okolje. Da uresničimo željo po tistem artiklu, ki si ga otrok neskončno želi. Da zadostimo sebi in si privoščimo torbico, po kateri hrepenimo že od junija.

Seveda je prav. Saj zato pa služimo denar. Da si lahko privoščimo. Stvari, tretmaje, počitnice. Odrekamo se času, v zameno za določeno višino denarja. To je služba. In za dobljeno višino denarja si privoščimo življenje. To je resnica.

In naj delim z vami delček svoje resnice. Midva z možem sva si zbrala kupček denarja. In s tem kupčkom sva želela narediti v zgornjem nadstropju svoje gospodinjstvo (beri kuhinjo). Pa sva se pogovarjala, da morda, pa nebi bilo slabo, če najprej investirava v poroko. Saj, če se odrečeva darilom, se nama vsaj polovica zneska lahko povrne, kajne? In bilo je tako. Pa zopet, gledava tisti kupček, kaj pa sedaj-kuhinja, ne? Hm.. Verjetno bo bolj smiselno, da investirava v nov avto, glede na najin razgiban način življenja. Kaj pa zdaj-kuhinja, ne? Hej, kaj pa, če jaz poizkusim s keksi? Če bo šlo vse po sreči, se nama bo denar začel tam ustvarjati, medtem, ko bo denar v kuhinjo le vložen in ne naložen. To je bilo tri leta nazaj.

In danes še vedno nimam kuhinje, imam pa zato Mlekse.

Nimam Audija Q8, imam pa Škodo.

Nimam novih oblek za otroke, imam pa rabljene.

Nimam službe, imam pa čas, ki ga preživim z otroci.

Nimam za počitnice, imam pa družino.

Nimam televizije, imam pa odnose.

Nimam mišičaste postave, imam pa apetit.

Mame, privoščite in kupite si vse, kar vam srce poželi. Prosim vas samo, da za trenutek sedete in preračunate. Kakšen znesek boste zapravili za darila? Do katere višine? Čemu se boste zaradi tega odrekli? Je to zadostno plačilo za odsotnost?

Veste, ko sva se z Janezom spoznala, je on govoril v meni nerazumljivem jeziku. Vrtec je luksuz, je vedno pravil. Nisem razumela. Še manj sem razumela, ko je pravil, da želi, da so otroci do 3 leta starosti doma z mamo ali očetom. Oh, kako sem se borila proti temu! Z vsemi štirimi, še danes se spomnim. Ja, jaz bom šla delat! Ne boš me priklenil na verigo in za štedilnik! Ne bom odvisna od tebe in tvojega denarja! Pa se je zgodilo tako, da so mu ponudili boljše delovno mesto in s tem višje plačilo, seveda. Okej, se vdam, pojdi ti v službo, bom jaz doma. Itak, predno jaz kjerkoli pridem do takšne plače, bo še minilo nekaj let. Saj veste, magistrica managementa s 6-mesečnimi delovnimi izkušnjami je pač vroča zaposlitvena roba, kajne?

Najbolj me je bolel moj ponos. Jaz, tako prespektivna (v moji glavi) in samozavestna ženska, bom obtičala doma!? Kariero želim, priznanje v poslovnem svetu in dokaz, da sem dovolj dobra! Da lahko konkuriram in sem sposobna!

Oh, kot mali otrok sem bila, polnilna luknje v srcu in iskala priznanja. Trajalo je in še vedno traja učenje, katere izmed želj so moje, pristne in katere so klic po odobravanju drugih.

In želim vam, da letos za otroka izberete samo eno kupljeno darilo. Druga darila, naj bodo kuponi za vaš čas in pozornost, mogoče kakšno skupno aktivnost. In bolelo vas bo zdaj, ko boste pomislili, katero darilo bo popularno še naslednje 4 mesece, katero pa bo v dveh tednih obležalo, pozabljeno, v kotu poleg drugih.

Similar Posts