Kaj me najbolj vrže iz tira, vprašaš? Takšna situacija. Začnem opravilo A. Ga opravim na 20%. Me zmoti prvi otrok. Začnem opravilo B. Ga opravim 15%. Me zmoti drug otrok. Opravilo C. Opravljeno na 35%, ko me zmoti otrok dve in nadaljujem pri opravilu A. Doštukam še 13%. Otrok ena. Opravilo B. Samo še 0,4%. Otrok dva.

In potem se v nekem trenutku zjočem in milo prosim dvoletnika, da me pusti 5 minut na miru. Prosim, pojdi se v sobo igrat, en mail odpišem. Gre v sobo. 30 sekund tišine. Mamica! Mamica! Mami! Mamica! Prosim Vitalij, 5 minut miru rabim. Tole odpišem, naredim, pa pridem do tebe. Pokima, češ razumem, se obrne, gre v sobo. 25 sekund. Mami! Mamica! Mami!

Ja, tudi globoko dihanje ni več pomagalo. Niti včeraj, niti danes. Bolelo me je v srcu, duši, glavi, želodcu. Tožim in razlagam Janezu: joj, ko bi ti vedel, kako me znata izzživcirat!? Pa pravi Janez: kdo je živčen-otroka ali ti? Ne, ne jaz, ona dva! Pa Janez: Urška zakaj si živčna? Teodora itak joče, Vitalij pa si v tem trenutku še vrže knjigo po nogi-vpitje. Jaz vstanem in se grem stuširat, pustim Janeza naj uredi štalo, jaz nimam več enega živca viška. Pod tušem poslušam, kako se jočeta in razmišljam, tiste prvinske, jezne misli. Haha, boš ti videl ja, ajde otroka, kar jokajta! Boš ti meni govoril, da sem jaz živčna in ne otroka! Evoga, da te vidim! Napeto poslušam jok in Janezov mirni glas. Poje uspavanko. Pf, to ti bo uspelo, ja! Si umivam glavo, Janez še vedno poje, Vitalij je že nehal jokat. Ko si drugič šamponiram glavo, je tudi Teodora že tiho.

Fak.

Zakaj pa sem živčna? Ker nisem dokončala niti enega opravila? In razmišljam kako lahko se dajemo ženske v nič. Kako hitro ocenimo same sebe, da nismo dovolj dobre, ne pospravljamo dovolj, ne napravimo dovolj, ne zaslužimo dovolj, ne vzgajamo dovolj, ne telovadimo dovolj, ne živimo dovolj zdravo, ne ljubimo dovolj globoko,… Sebe damo, za nosečnost, porod, za novo bitje in življenje pa se še vedno ne cenimo. Preveč kilogramov, strije, nepospravljeno stanovanje in gora perila-to je osnovna mera kakovosti našega življenja. In potem sem živčna, ker ne morem v miru pospraviti!? In to zrcalim na otroka? Še dobro, da imam Janeza. Da mu lahko potožim, ko mislim, da nisem več sposobna. Da mi pove, naj neham jamrat in počistim s seboj. In res, kaj bi mi pomagalo, če bi me on pohvalil, kako sem sposobna, če v tistem trenutku ne bi verjela-to pomeni ne bi niti slišala! In včeraj sem videla v anketi, koliko časa ste mame same z otroci. 80% ste same več kot 9 ur na dan! Vem, da zdržite, vem da zmorete. Svaka vam čast! Me pa res zanima, kako ste? Kako se počutite? Vas luna kaj daje? In hkrati vam vsem sporočam-rade se imejte, bodite nežne s sabo in ja, lahko si privoščite 20 minut pod tušem, ko pride ata domov-ne bo konec sveta zaradi tega! Kvečjemu, se ti lahko svet nazaj vzpostavi =)

IMG_20190416_161434.jpg

Tebi, Janez pa hvala, za vse =)

Similar Posts