Predviden datum poroda sem imela 29.11.2020. Rodila sem 10.12.2020. Po predvidenem roku sem hodila na ctg preglede vsake dva dni, nato vsak dan. Noben ctg ni pokazal, da bi se že kaj dogajalo. Moram reči, da je bilo to čakanje kar naporno. Drugače sem bila še vsak dan aktivna in hodila na sprehode dnevno. Naj povem tudi, da sem pred porodom hodila na akopunkture za lažji in hitrejši porod, jedla dateljne in pila malinov čaj. Verjamem, da je vse skupaj pripomoglo k hitremu porodu.   

Torej na sredo 9.12.2020 10. dan čez rok so me obdržali v porodnišnici, ctg ni kazal nič, 2 dni se mi je že luščil čep in ob pregledu mi je zdravnica povedala, da sem 1 cm odprta. Sprejeli so me na oddelek. Ta dan se ni še nič dogajalo. Naslednji dan ob pregledu zjutraj mi zdravnica pove, da sem odprta že 3 cm in da naj mi dajo samo klistir, da se bo porod oz. popadki zagotovo začeli naravno. In res po klistirju so se začeli rahli in neredni popadki. Popoldne so že bili bolj pogosti, na dobrih 10 minut. Okrog 5 popoldne mi je začela odtekati voda in za tem so bili popadki veliko močnejši in bolj redni. Do pol 9 zvečer, ko so bili že na 5 minut sem si jih še redno beležila, potem pa je bila bolečina prehuda. Partnerja sem imela ves čas na vezi preko telefona. Poklicala sem sestro, ki me je priklopila na ctg in mi masirala hrbet. Dobila sem občutek, da moram začet potiskat. V tem trenutku je sestra rekla partnerju naj kar pride, da midve greva v porodno. Zdravnica me je pregledala in bila sem popolnoma odprta. Ko sem vstopila v porodno mi reče babica, kar odložite telefon za atija smo tako prepozni. Na pol v joku sem ji povedala, da že prihaja. Partner je prišel okrog pol 10 zvecer in 13 minut cez 10 sva že imela malega Nika pred sabo. Porod je bil hiter, brez protibolečinskih sredstev, niti ni bilo časa za njih. Najbolj od vsega je bolel iztis, sami popadki mi niso bili tako grozni. Pri samem potiskanju sem edino imela težavo, ker nisem vedela kako potiskat ozioma sem mogla prav pomislit in se skoncentrirat, da sem prav potiskala. Partner je rekel, da sem se drla kot v filmu. ? Sem pa vesela, da je vse potekalo naravno in zelo  hitro za prvega otroka. Bila sem sicer malo šivana, par notranjih šivov (okrevanje hitro in ne preveč boleče). Vesela sem tudi, da je lahko bil partner zraven. Ni pričakoval, da je vse skupaj tako intenzivno in je bil impresioniran nad tem kaj vse zmoremo ženske.

Če potegnem črto pozitivna izkušnja, tudi babice in zdravnica pri porodu so bili super.

Nik se je rodil z 51 cm in 3800 grami. V porodni mi ga je babica že pristavila in je kar en čas lepo sesal.

Na oddelku je bilo malo drugače. V petek zjutraj so mi ga kar kmalu odpeljali na preglede. Nisem imela niti možnosti, da bi se kaj dojila. Prvič mamica seveda v pričakovanju, da bo kdo kaj pomagal. Ko so ga pripeljali nazaj mi je sestra povedala, da je zelo bruhal plodovnico in da naj ga pustim spati, da si odpočije; za dojenje da bo že še čas. Prvič mi ga sestra pomagala pristavit šele popoldne, pa še to z besedami »ja kakšno bradavico pa imate tole bodo pa potrebni nastavki«. Naslednje besede njene, po tem ko mu je dojko porinila v usta, so bile takole malo probajte nič na silo, če noče. Malo se je sicer prisesal vendar se je kmalu odklopil. Sama sem bila kar odločena, da bom dojila. Veliko sem si tudi prebrala o tem, tako da sem se potem sama trudila, da sem ga pristavila. V soboto nama je nato kar nekako steklo za silo. Včasih sem še potrebovala pomoč pri pristavljanju ampak mali je kar lepo sesal. Načeloma ko je mali zajokal sem ga pristavila in je sesal ter nato zaspal. Glede na to, da je potem lepo spal, sem predvidevala da imam mleko. V soboto zjutraj je imel težo 3600g. Zlateničen ni bil in so mi rekli, da če bo teža sla gor greva v nedeljo domov. In uspelo nama je brez nastavkov (še tista sestra je bila šokirana), v nedeljo zjutraj je imel 3640g. Popoldne sva šla domov vesela do neba.

Tudi doma sva se lepo dojila. Čez nekaj dni pa so me bradavice tako bolele, eno sem imela tudi ranjeno. Začela sem dojiti z nastavki, da se mi je bradavica zacelila. Potem sva po dobrem tednu prešla nazaj na dojenje brez nastavkov. Na začetku sva imela manjši problem, ker je zelo hitro zaspal na dojki. Ker se je pri obisku patronažne zredil precej malo, sva potem se podojila in sem ga šla previt pa spet na dojko. To sem prakticirala en teden in zredil se je v enem tednu za 500 g. Zdaj se normalno dojima, en podoj ena dojka na cca 2 do 3 ure, tako podnevi kot ponoči. Upam, da se bo ta čas brez dojke vsaj ponoči kaj podalšal. Lepo pridobiva na teži, stari smo 7 tednov in imamo že 5500 gramov. Rada bi dojila še kar nekaj časa, vsaj do konca porodniške.

Kaj bi svetovala bodoči mamici?

Naj se pripravi na porod in tudi na samo dojenje. Knjiga 10 P-jev za uspešno dojenje je bila meni super, prav tako tudi knjiga Modrost rojevanja. Sama imam tudi dosti prijateljic z otroki in so mi tudi njihove izkušnje in nasveti prav prišli. Na instagramu spremljam tudi svetovalko za dojenje Urško Repnik in sem v njeni spletni šoli za starše poslušala predavanje o dojenju, kjer je bilo tudi veliko uporabnih nasvetov. Predvsem ta, da si moramo mamice zaupati in verjeti, da imamo dovolj mleka. Pa še en pomemben nasvet, več kot pristavljaš več bo mleka.