Ta zgodba ima doooolg uvod, kratko jedro in hiter zaključek.

Začne se davnega dneva, recimo mu sreda, 3.7., ko sem bila na zadnjem pregledu pri svoji ginekologinji na CTG-ju. Tam sem prvič zvedela kaj CTG sploh meri (plodov utrip in krčenje maternice) in hkrati prvič zaznala pri sebi slabo senco popadka (ki sem ga lahko prebrala tudi na CTG-ju). Polna upanja, na krilih novih priložnosti jutrišnjega dne sem se z mehurčkom v prsih vrnila domov. Morda pa se ponoči kaj razvije, morda je le napočil čas, ki ga resnici na ljubo, globoko v sebi, pričakujem že od 28.6. In tu sem padla v zanko ponavljajočega razmišljanja. Morda pa jutri. Vsak dan sem šla polna upanja spat ter se razočarana zbudila zjutraj. Vsak večer sem čutila nežno krčenje, a se zjutraj zbudila v enem kosu, povsem brez napredka. Dnevi, meseci in leta so se menjala, dete pa je še vedno počivalo v meni. No, eno noč, sem se ob treh zjutraj prebudila v krču, ki so mu sledili še trije, nato pa je zopet vse potihnilo. Jaz pa sem se tako napsihirala in naspidirala, da sploh nisem mogla več zaspati. Češ, to pa je zdaj res to. No, ni bilo. V tem trenutku ti priporočam, da narediš povratno zanko na začetek besedila in prebereš še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In tako narediš še dvanajskrat. In s tem lahko zaključiš doooolg uvod do veselega 15.7. Taki luštni, prijetni krči so me dajali čez cel dan, nekje na 15 min, pol ure. Ampak zaradi prej napisanih ponavljajočih razočaranj, sem zadrževala to zase. Zvečer smo z Janezom in Vitalijem odšli še na piknik, k Janezovi sestrični, s katero sva se srečevali na pregledih v porodnišnici. Da vas malo podučim-ko ti nastopi PDP (predvideni datum poroda), ti pa še kar nisi rodila, hodiš na preglede(CTG) v porodnišnico. Otroku dajo čas največ 14 dni od PDP, če se do takrat sam ne rodi, ti porod sprožijo iz varnostnih razlogov. Prvi teden hodiš na pregled na dva dni, naslednji teden vsak dan. Še enkrat-sedem dni, vsak dan. Dobra stran je to, da srečuješ še druge uboge duše in z njimi deliš svoje razočaranje in skupaj jamrate in tulite v luno, zakaj, da še niste rodile. In hkrati ti malo olajša čakanje to, ko ti soseda reče, da je 10 dni čez rok (ti pa si takrat šele 5). V glavnem, odpeljemo se domov iz piknika, še vedno me nekje na 15 minut pozdravi prijazen krč. Pa rečem Janezu, greva domov pa vidiva kako naprej. Čakala sem namreč, da mi odteče voda, ker se je prvič šele takrat začelo zares-močni popadki in potem porod v štirih urah. In doma hodim, predihavam, popadki so bili že malo lepši, močnejši, tudi pogostejši (na tri, pet, deset minut). Pa razmišljam, ja nič, najboljše, da se grem pokazati, če bo pač še trajalo nekaj časa, pač bo. Sprejmem sama pri sebi odločitev, da nič hudega, če bom še danes na oddelku prespala, da bo odšel Janez domov in ga bomo nazaj poklicali, da Vitalij bo tako pri babici in dediju (en štuk nižje). In oddava Vitalija v spodnjem nadstropju, poveva, da se grem pokazati in se peljeva. Še vedno luštni popadki do porodnišnice, razmišljam o zgodbah, ki sem jih slišala-da so ženske prišle v porodnišnico in so se popadki nehali. Se spominjam svojega prvega poroda. Pa si rečem, mah, bo že kakor bo. Dihala sem kot profesionalka (na začetku). Predlog: poglejte posnetke o hiperventiliranju, oksidiranju telesa, Wim Hof metodi, dihanju s trebušno prepono. V glavnem, se preoblečem v njihovo spalno srajco, ležem na posteljo, da naredijo CTG. Ful navdušena, popadki se niso nehali! Jupi, gremo naprej. Me povabijo v ambulanto na pregled, da odkrije zdravnica koliko sem odprta. In takrat, ko mi potisne prste v nožnico, mi predre mehur in odteče voda. Nevmesno vprašanje: se to šteje kot, da so mi oni predrli mehur ali se šteje kot naravno? In iskreno, ko zdajle razmišljam, se mi zdi, da mi je tale naključni predor mehurja poslalo dete kot predčasno darilo. In to je bilo to, kar sem čakala. In se je začelo. Še v isti minuti, je bil popadek takšen kot se spodobi. Drugačen, dolg, močan. In me vpraša zdravnica, kaj tole je skoz bil popadek? Potem pa kar v porodno. Juhej, druga baza osvojena. V porodno še Janez lahko pride zraven, super, danes bo končano. Lahko še skočim na WC? Kamot. Grem v upanju, da bom lahko lulala. Ja, pa kaj še. Počepnem nad školjko (sesti nisem mogla) pa ugotovim, da no go, pritiskati v takem položaju. Imela sem občutek, da bi kar lahko rodila na licu mesta. Pa pride sestra za mano-a ste v redu ali mi boste na WC-ju rodili? Ji povem kaj me daje, pa pravi pojdite v tuš. Aja, sam res, hvala. In zopet nazaj, po hodniku, mi pokaže katero porodno so mi dodelili. Pa jaz zašepam med popadkom proti njej. Pa pravi, saj če je popadek, se lahko ustavite in predihate. Ne, imam občutek, da bo prej mimo, če hodim. Haha, se nasmejiva. Se uležem na posteljo, pripravi CTG. Še vedno predihujem (po mojem skromnem mnenju) vrhunsko, ona popisuje podatke. Pride Janez. Pogledam na uro 23:45. Vprašam babico, če lahko pritiskam, da bi mi zelo prijalo. Pravi, da ne. Da me mora pregledati koliko sem odprta. Pogleda-pravi boljše je, nekje 6 cm. Ampak ne še pritiskati. Kaj lahko potem vsaj hodim. Zdajle ne, bova videle, morda kasneje. Ji še rečem, da komaj čakam, da mi reče, da lahko pritisnem. Mine 10 minut. Res bi pritiskala, ali lahko že? Ne še, dihajte. Janez prosim tresi mi kolke in križ. Uhhh paše. Predihavam že slabše. Pa me opominjata, Janez zadaj: dihaj, dihaj, ona spredaj: sprosti se, ne pritiskaj. Kak d fak, ne morem se bolj sprostit. Pa me babica prime za nogo pa pravi, super, saj ste sproščena. Pa si mislim, okej, ne morem verjet, da je takšen občutek sproščenosti na zunaj, ker na noter se mi zdi, da sem zategnjena, ko beton. Dihanje se slabša, število kletvic se povečuje. Janeza slišim: pa daj, raje dihaj kot da kleješ. Pa še vem samo, da pravim babici jaz ne morem več, jaz bom potisnila. Pa pravi ona: bom pomagala in malo razširila. Verjetno mi je masirala vrat, pa rečem še enkrat prosim, ali lahko pritisnem? Pa pravi nisva še tam. In potem, nisem sigurna kaj se je zgodilo-vem samo, da pravi, malo počakajte, da se oblečem in pokliče konjenico: rodili bomo! Vidim, da se oblači, zraven govori ne pritiskajte, malo še čakajte, jaz klejem, Janez: dihaj. In potem končno reče, zdaj pa lahko. In pritisnem-ja, to je ta občutek, ko končno LAHKO! In potem še enkrat in je bila glava zunaj. Oh olajšanje do lune in nazaj, v bistvu smo že fertik. Babica me ustavi, nekaj popravi (baje, da je otroku ramo obrnila, da se nisem raztrgala), me pogleda v oči in reče zdaj pa na dolgo pritisnite. Itak, sej zato sem pa prišla-pritiskat. In v tem glamuroznem in (po mojem skromnem mnenju) vrhunsko izpeljanem zadnjem pritisku se je porodila Teodora.

 

IN ŠE KRATKA , DODATNA ZGODBA O SRANJU.

OPOZORILO! Branje na lastno odgovornost!

V ambulanti, na pregledu, ko mi je odtekla voda, me je zdravnica prijazno vprašala-ali bi želeli klistir. Moji možgani so razmišljali takole: okej, že zdajle te zvija kot majmuna. Že prej si čepela nad WCjem in si nisi upala pritisnat. Kolikor vem, klistir dajo, med drugim, tudi za pospešitev popadkov. Ampak tebi je tako odtekla voda, tak da zdaj bo hitro. Verjetno te klistir tudi zvije. Si predstavljaš na školjki sedet in predihavat obojno zvijanje? In zaključek: ne. Jo pogleda in vprašam: ali ga moram vzeti? Pa me brezizrazno pogleda: sami se odločite. Pa jo še enkrat povprašam: kaj pa vi mislite? Še večja praznina na njenem obrazu: sami se odločite. Pa rečem: potem pa ne bom, hvala.

In v porodni, ko sem imela Teodoro že na trebuhu, se spomnim pa vprašam babico: kaj sem se pokakala? Pa me pogleda v oči in reče: ne vem. Se obrnem k Janezu pa ga vprašam: kaj sem se pokakala? Se spogleda Janez z babico, nato pogleda mene in reče: ne vem. Tako, da nič skrbet drage dame, očitno kar se zgodi v porodni sobi, ostane v porodni sobi =)IMG_20190715_234948.jpg Slikal Janez, 15.7. 2019 ob 23:49

Similar Posts