Prvi otrok, prva izkušnja. In ker nimaš izkušenj pred tem, nimaš pojma, kaj te čaka. In to je doletelo mene.

Nosečnost je potekala super-brez slabosti, mogoče mal utrujenosti, vendar brez hujših pretresov. V glavi sem bila prepričana, da bom rodila pred rokom in da bom to opravila z odliko. Bila sem tudi na akupunkturi, da bo ja vse skupaj čim hitreje mimo.

 Vendar se otročku ni nikamor mudilo. 5 dni čez rok sem bila zjutraj še na pregledu in vse mirno. Ko pa sem prišla domu, se je začel počasi dogajat: črvičit v trebuhu, tak čudn občutek vse skupi. Ko sem videla roza izcedek, sem pa vedela, da se je očitno začel dogajat. Poklicala moža, da me bo peljal nazaj, se stuširala, najedla(lačna pa že ne grem od doma).

V bolnici so me sprejeli na oddelek, ker mi je začela odtekati voda, ni pa še bilo popadkov. To je bilo ob 14 uri. Ob 22 sem prišla v porodno sobo. Do takrat nisem vedela, da lahko bruhaš od bolečine. Ne samo enkrat, ampak dvakrat.

Tudi v sanjah si nisem prestavljala, da popadki tako bolijo!!!!! Ob pol noči sem prosila za nekaj proti bolečinam. Ampak po tem sem bila tako zadeta, da se je vse skupaj začelo še počasneje odvijat. Na koncu sem dobila umetne popadke in hvala bogu za njih-drugače ne vem,če bi se sploh odprla. Končno sem bila odprta dovolj, vendar sva se z otročkom še 2 ure namatrala, da se je spustil. In ko sem mislila, da ne zmorem več in nimam več moči, je prišla ginekologinja in še ena babica in njihova izjava: ZDEJ BOMO PA RODIL!!!!! In Jure je bil po 3 popadkih končno zunaj. In jaz kot bi odrezal: brez vse bolečine, ki je bila poprej neznosna in nepoznana.

To je zgodba v grobem: dejstvo je, da sem mislila, da sem psihično zelo dobro pripravljena na porod. Bila sem tudi v šoli za starše, prebrala knjige o porodu, akupunktura….vendar nisem bila pripravljena tako, kot bi se želela.

Napake, ki sem jih počela:

• Premalo poslušala babico(če bi jo bolj, bi lažje predihala popadke, mogoče bi šlo vse skupaj hitreje)
• Bila prepričana, da zmorem vse(res smo ženske marsikaj sposobne, vendar ni nič narobe, če prosim za pomoč)-ali v obliki epiduralne, ali v dotiku partnerja v težkih trenutkih).
• Nebi imela časovnega plana glede poroda( totalno nelogična želja)
• Ne bi pustila stresu, da vpliva nate v času nosečnosti(takrat rabiš počitek in mir, da se lepo pripraviš na ta čudež življena).

Na koncu lahko rečem, da sem hvaležna vsem 3 babicam, ki so nama pomagale in da sedaj vem, da so želele le dobro(čeprav sem si mislila v času popadke-ne mi govorit,nej se sprostim?

Kljub zelo dolgemu in napornemu porodu, si še želim enega otročka. Ker je Jure priden otroček, je želja še večja.

In mame : ne narediti napake, ki sem jo sama na začetku. Očetje imajo tudi pomembno vlogo pri dojenčku, kljub temu, da mislimo mame, da moramo vse. Da sem vam ne bo naredilo tako kot meni, ko je mož prvič šel SAM na sprehod in sem gledala skozi okno, kok odhajata in imela OGROMNO  slabo vest!!!!! Ne smemo je imeti!!! Tisti čas sem se ulegla na kavč in počivala. Ker če je mati srečna, bo tudi otrok in seveda mož? Premalo zaupamo v moške: oni so sposobni poskrbet za otroka, sploh če je njihov. In to bojo z veseljem storili, le priložnost potrebujejo.