Zdravo!
Oprosti, da sem ignorirala tvoja sporočila. Jaz sem bila globoko v sebi tak ne vem kak bi ti opisala.. Prazna? Vsega mi je bilo preveč. Tolko kolegov in ljudi nasploh so mi polnili glavo z informacijami kak kaj z dojenčkom, nasveti da te glava boli. Jaz sem bila tak mentalno na koncu da sem se bala z malim bit sama doma. Jaz sem se bala tega malega bitja ki ne more hoidt in ne govori. Si zamisliš to? Če sem bila v depresiji? Verjetno. Nisem hodila k psihologu. Ker sem misla da si lahko sama pomagam. Pa si nekako nisem mogla.
In največje razočaranje je bilo to da sem sama sebe razočarala ker sem si zadala cilj da bom dojila. In da sem na koncu vrgla puško v koruzo me je zbilo. Bilo me je sram sploh nekomu rečt da ne dojim ker te ljudje čudno gledajo če ne. Utrujena sem bila nonstop, brez spanca ker kot sem ti povedla da je moj mogel it delat in da sem bla sama od dopoldneva do večera. Mama je prišla tu in tam. En teden sta bila tašča pa tast na obisku. Verjemi najraje bi ju nekam poslala. Tašča itak najbolj pametna na svetu. No in pred 3 tedni se je zgodilo točno to kar nihče noče da se ti zgodi. Jaz tak utrujena in sem ga ponoči imela pri sebi in sem zaspala. Tak globoko da mi je mali iz rok na tla pal. Jaz sem mislala da bom v tistem trenutku umrla!! Valda da smo takoj šli v otroško kliniko in sma mogla bit 2 dni tam. Tega nisem nikomur povedla ker me je preveč sram! Hvalabogu ni bilo nič kritičnega. Še zdaj slišim tisti padec in njegov jok v glavi. Grozno. Ampak od takrat dalje sem se odločila da grema čisto na flašo da se mali dobro naje in ata si je vzel 3 tedne dopust pa mama 2 tak da so mu lahko tudi oni dajali flašo in jaz sem se lahko spočila.
No, zdaj je že 2 meseca star in končno mi boljše spi ponoči in ja imamo se fajn. Ni me strah bit z njim sama, upam si več v glavnem ja boljše nam gre. Nisi pritiskala na mene, vem da si me hotla podpret. Ampak verjetno sama nisem bila dovolj močna! Jaz sem si to vse drugače predstavljala z otrokom. Pač prvič postaneš starš kaj sploh veš kako in kaj. Hvala za vse nasvete in sporočila! Vedno si mi pisala in me nisi nikoli pozabila.
Ja, hvalabogu je šlo brez tablet! Da bi še mogla jemat neke tablete pol bi se mi še bolj vtrgalo. No moja tašča je bila mnenja da bi si mogla poiskat profesionalno pomoč, pol veš.. V glavnem jaz toliko emocij in čustev nisem še nikoli v življenju občutila/doživela. Če bi mi to nekdo pred letom ali dvem rekel da bo tak bi rekla da je zmešan. Sem pa bila tako daleč, da sem sama sebe tako nizko spuščala oziroma moje misli so šle v tako negativo.. Da nisem jaz dobra mama, da nimam pojma da malemu ne gre dobro z mano. Da mu samo škodujem… Ne vem, sem ti pravila, ko sem prišla iz bolnice domov, da sem imela v glavi cel scenarij da bom malega našla mrtvega v postelji ker sem imela občutek da tega ne bom zmogla? Ja, grozno se sliši! Ampak to je bilo na začetku res kaooos čustev. Eno je bila tista resnica v meni, drugo pa kaj sem kazala drugim navzven. Dobesedno sem preigrala to resnico in se delala da je vse v redu. Grozno. Direkt solzne oči dobim ko pomislim na vse to na začetek…
Pravijo, da ko rodiš pa ko imaš novorojenčka doma da je to ljubezen oh in sploh.. Za mene je bil prvi mesec nočna mora.. Potem pa se je počasi začelo izboljševat in zdaj ljubim tega malega človečka in si ne bi mogla predstavljat življenja brez njega.
Ja, v glavenm sem ti svojo dušo izpisala, mogoče ti bi mogla že prej to napsiat. Je zelo terapevtsko ko daš vse to ven. Sem pa drugače nekatere stvari povedala tudi svojim staršem in smo se vsi jokali, moj ata tudi full ker so se pač tudi bali zame za moje zdravje. Ampak so mi res pomagali in smo skupaj prišli ven iz tega.
Ja, res je, vsako večer ko grem spat prosim Boga, da mi ga čuva. Drugače pa mislim, da še bo malo trajalo da si to vse odpustim. Ampak glavno je, da mu ponudim vso ljubezen, ki jo premorem. Drugo vse je nepomebno.

D.