Prav, priznam, v letu in pol se jih je nabralo kar nekaj-ne bom lagala. Ampak tale zadnja me je vrgla iz tira. Vzpostavljanje stika z drugimi, isto starimi otroci. Mogoče socializacija ali preprosto vzpostavljanje hierarhije?

Zgodilo se je 14 dni nazaj, prvič, na obisku. Naš mali je pahnil otroka. Ta ga je pahnil nazaj. Naš mali je vzel palico in… Tu sva potegnila črto. Se pa skoz sprašujem, kaj bi bilo, če ne bi prekinila? Bi dejanje dokončal? Bi ga sploh zadel? Bi se drugi otrok branil? Dostikrat sem rekla, da nimam nič proti, če me bodo klicali na zagovor v šoli, ker naš otrok tepe. Ampak sem to pričakovala v ŠOLI. Ne zdaj. In, da mu bom takrat lahko stala ob strani in rekla sigurno ni tepel za brez veze, je branil svojo čast.

Ha ha, se smejemo vse mame, kajne? Romantična zgodba. Ne se sekirat, prvo pravilo starševstva PRIČAKOVANJA SO EDINI VIR RAZOČARANJ. Ja, saj vem, saj nisem to mislila, samo, nisem pričakovala… Bom popravila stavek-JAZ sem si ZAMISLILA, da se bom s TO FAZO srečala KASNEJE. Ha, poglej poudarjene besede-jaz, zamislila,kasneje… Ni mi pomoči.

Naslednja prigoda. Pri Janezu doma je 7 nečakov in nečakinj, kar močno zajezi Vitalijeve odzive-tam je naš otrok kot mucek. Ga spravijo v red, otroci namreč in to mi je zelo všeč! To so izkušnje, ki mu jih jaz ne morem nudit. Tukaj on prvič izhaja iz želje po sprejetju v klan in se uči, da so določeni vzgibi prepovedani, določeni zahtevani. Uči se svojega mesta, kar je zlata popotnica za prilagajanje v življenje. In tam, v Padežu, nikoli ni bilo problemov-otrok se zlije z okolico, to je to.

Zadnji incident se je zgodil doma. Veš tisto predstavo, pokličeš kolegico na obisk, ki ima isto starega otroka. Juhu, igralne urice temu rečemo? PRIČAKUJEŠ kako bosta uživala… NOT. V prvih 10 minutah je Vitalij udaril, uščipnil, pahnil tega otroka sigurno na vsako minuto. Bilo mi je kot da bi opazovala boksarski dvoboj.  Cin, cin. Nova runda. Z vsako rundo mi je srce padlo malo nižje. Še nižje.  Dokler se ni iz hlačnice odkotalilo po tleh in sem priznala prijateljici, da mi je grozno in da bi poslala raje svojega moža, da umiri situacijo. Pa me pogleda začudeno, ja kaj pa govoriš? Saj ni nič hudega. Joj, hvala ti za to. Mi pomaga pospraviti srce nazaj na njegovo mesto. Situacija se je po uri in pol umirila in dečka sta vzpostavila nekakšno ravnovesje. Jaz pa tudi. Ah nimam kaj, vse življenje se učimo, kajne? Saj je vsaka situacija takšna, ko se z njo srečaš prvič. Zašibi ti kolena, srce pošlje v hlače in ustvari potne roke. Najprej se moraš soočiti s tem kar se dejansko dogaja. Predvsem v tebi. A te boli, da je tvoj otrok že tako odrasel, da vzpostavlja svoje meje? Ne. A te boli, ker je tepež nesprejemljivo obnašanje? Ne. Kje te boli? Boli me to, da je ta situacija povezana z drugimi, izven mojega družinskega kroga. Z drugimi besedami, nimam vpliva na to, kakšna bo reakcija drugega otroka, njegove mame. To je situacija na katero nimam dokončnega vpliva, ker ne zadeva samo našega fanta, ampak tudi tistega na drugi strani odnosa, na katerega nimam nobene pravice posegati. Kar pomeni, da bom vedno lahko te odnose popravljala na polovico-na svojo polovico oziroma v realnosti Vitalijevo polovico. Čeprav zdajle, ko to pišem, razmišljam, da je tudi njegova polovica izven mojega dosega. A ni zanimivo, do kakšnih zaključkov pridemo, če se malo poglobimo vase? Da v bistvu vse kar lahko narediš je, da poskrbiš zase in za svoje odnose. Oziroma odnos s samim sabo.

Similar Posts