Moja druga zgodba o dojenju spada v tisti minimalni procent zgodb, kjer praktično ni bilo težav. Prva zgodba pa je zelo drugačna. Že nosečnost je bila naporna, bila sem presrečna, da sem noseča, a nisem bila srečna nosečnica. Nosečniške tegobe sem zelo slabo prenašala, bila sem pod ogromnim stresom, do zadnjega sem delala. Proti koncu 36. tedna že drugi dan nisem dobro čutila otroka, zato sem šla v porodnišnico. Vsi pregledi so bili ok, a je zdravnico skrbelo, zakaj ga ne čutim, zato me je obdržala na opazovanju. Nekaj dni kasneje se je druga zdravnica odločila, da bodo rok prestavili za 2 tedna, ker je otrok velik (brez da bi upoštevala genetiko in mnenje moje ginekologinje) in tako so v dopolnjenem 37. tednu (popravljeno v 39. tednu) sprožili porod. To je bil prvi dan v nosečnosti, ko sem bila presrečna, saj sem vedela, da se začne najlepše obdobje v mojem življenju in zaključi ta nosečniška muka.

Zjutraj so me odpeljali v porodno sobo in sprožili porod. Ko sem se dovolj odprla, so mi predrli ovoje in nastavili epiduralno. Lepo sem se odpirala, popadki so bili redni, babica mi je naročila, da poskusim nekajkrat potisnit, da se dojenček spusti in da se naučim, kam in kako pritiskati. Otrok se je spustil, vse je bilo videti ok. Čez čas, ko so znova opravili pregled, so ugotovili, da je otrok zopet pobegnil gor. Tako smo poskušali še nekajkrat, a niso mogli ugotoviti vzroka, zakaj ne ostane spuščen v porodnem kanalu. Na tej točki, po približno 10 urah v porodni sobi, so me bolečine v križu in trtici tako ubijale, da nisem več čutila popadkov (v 20. tednu sem si poškodovala trtico). Izključili so mi epiduralno in pojačali umetne popadke. Začela sem izgubljati nadzor nad sabo, grabila me je panika, kaj se dogaja. Ko je nastopil čas za iztis, sta se mi dve babici postavili ob ramena in dojenčku ob spuščanju fizično zapirali pot nazaj gor (želim poudariti, da nista nič pritiskali, tu ni bilo nobenega nasilja, sledili sta mojemu ritmu in ritmu otrokovega spuščanja, saj ponavadi dobim feedback v smislu, kako grozno je, kadar to počnejo). Ker nisem čutila popadkov in potrebe po iztisu, sem potiskala, ko sem se počutila dovolj močno, da zmorem serijo treh zaporednih potiskov. V nekaj minutah sem tako rodila punčko. Dali so mi jo na prsa, a je nismo uspeli pristaviti zaradi vdrtih bradavic. V sobi na oddelku mi jo je s pomočjo nastavkov pristavila babica. Punčka je imela relativno močno zlatenico, na teži ni pridobivala, zato sem ji dodajala adaptirano mleko. Cela izkušnja je bila zelo travmatična – že porod sam, saj sem bila razočarana nad seboj, mučil me je občutek krivde, da bi lahko zaradi nesodelovanja ogrozila otroka. Poleg tega pa je hčerka ogromno jokala, ni se potolažila niti na dojki, imela je hude krče, ki so trajali od 9ih zvečer do 4ih/5ih zjutraj. Pri njenih 2 mesecih so nas sprejeli v razvojno ambulanto (zlatenica in ekstenzija), nekaj tednov kasneje pa smo začeli še z obiski pri razvojni terapevtki. Ta terapevtka je ugotovila, da ima hči močno ekstenzijo in zato ni sposobna vzpostaviti potrebnega vakuuma za dojenje. Tudi pri hranjenju s flaško, ji je mleko iztekalo iz ust, zato se seveda ni redila. Še tisto, kar si je z muko načrpala, ji je izteklo iz ust. Po nasvetu zdravnice v razvojni ambulanti, sem začela po podoju dodajati mleko (pred tem sem malo dodajala, pa malo nisem – brez kakršnega koli ritma). Gospodična se je v roku nekaj dni naučila, da se na rabi truditi, saj pride flaška. Poskusila sem tudi s črpanjem, a mi ni šlo, zato sem ob dodatnem stresu imela velike težave še med podoji. Ob spodbudah terapevtke in pediatrinje sem dobila zagon, da vseeno poskusim vztrajati z dojenjem. Trudila sem se jo čim več pristavljati, med menjavanjem dojk pa sem po lastnem navdihu dodajala majhne količine mleka. Na tak način sva zvozili večinsko dojenje do 8. meseca, ko se je sama odstavila. Na srečo pediatrinja ni komplicirala, ker hčerka ni pridobivala na teži po krivulji, saj je bil razvoj vseeno povsem običajen. Zavedam se, da sem imela grozno srečo, da je hčerka z lahkoto sprejela tako flaško kot dojko in da sem imela tako podporo domačih, da sem si lahko privoščila gnezdenje z dojenčkom in hkrati, da sem se lahko za trenutek umaknila, ko je postalo vsega preveč.

Polno dojenje nama žal ni steklo – prepričana sem, da res ni bilo pogojev in možnosti, da bi bilo to mogoče. S končnim izkupičkom sem vseeno zelo zadovoljna. Pomembno je, da se oborožiš s pravimi informacijami, podpornimi ljudmi in da si zaupaš. Ne gre vedno vse po naših načrtih in željah, zato je včasih treba eksperimentirati in iskati nove poti. Samo obupati ne smemo. Pomembno se mi zdi poudariti, da tudi če dojenje ne uspe, tudi če otrok pristane na adaptiranem mleku, ni konec sveta. Zaradi tega nis(m)o slabe mame. Je pa vsekakor vredno poskusiti, morda pa uspe. ?