Ker se z Janezom nisva udeležila šole za starše, so moje informacije o porodu prišle predvsem iz interneta. Se pravi, ko ti odteče voda in so popadki nekje na 5 minut greš v porodnišnico. Kul. Razumljivo in logično. In je bila sreda, 27.9.2017, čudovit sončen dan. Janez je delal popoldne, kar pomeni, da sva imela jutro zase. Ležerno prebujanje, kafetkanje in skupen zajtrk. Kaj še želiš lepšega? V tistem času smo ravno čistili buče, zabavno opravilo. Sediš, debatiraš, roke pa delajo po svoje. Pa grem ob 12ih na stranišče in vidim čep materničnega vratu na svojih spodnjih hlačah (kot opisano v medijih). Takšna majhna silikonska stvar, podobna slušalki. Opa, kaj to zdaj pomeni!? Tečem navdušena do Janeza-nekaj se dogaja! In kako se počutiš? Super! Kaj pa popadki? Hm.. Še ni. Ah torej se še nikamor ne mudi. Skoči po uro, daj na roko in spremljaj. Pa mine ura, dve, mene pa začne v ledvenem delu ščipat. Prijetno poščipa na 15 minut. Aha tole pa bo nekaj. Ker seveda želim pospešiti greva po kosilu z mami na sprehod. In na kavo. Ščipanje še vedno prisotno, kot švicarska ura natančno. Sprašujem mami kako se je ona počutila, kako veš kdaj je to to? Pa mi razlaga glej ščipa te, tak ko močna menstruacija, boš vedela, ko bo. Ja pa kako mi ne znaš opisati bolj podrobno, da te bom razumela? Jah, težko je to opisati. Močnejši krč od menstruacije. Aha. Pol je to to. Janez pride iz službe. Še kr prijetno ščemenje na 15 minut. Predlaga, da greva na obisk k njegovim, da malo popestriva dogajanje. Itak, lepo prosim, zaposli moje misli. Tam se podružimo, predebatiramo, štartava okrog 9ih od tam. In kak se počutiš? Ma super, še vedno. Edino… Pice se mi lušta. Seveda me mož pelje na pico. Tam debatirava o popadkih in ali je to že to ali ne? Jaz sem večni optimist in moji argumenti so zelo tehtni-ljudje imamo namreč različne pragove bolečin. Kaj pa če imam tako visokega? In Janez seveda, možno je in želim ti, ampak še vseeno imaš samo na 15 minut popadke.  Štartava iz picerije, pa reče , glej premisli in povej-te peljem v porodnišnico? Pa jaz po svoji logiki, no pa daj prosim, toliko, da me pogledajo. Tako ali tako, če še ne bom dovolj odprta lahko greva domov, kajne? Urška, dvomim-verjetno te bojo notri obdržali. Ah kje, ne, če ne bo nič, greva lepo domov spat. Prideva tja v čisti tišini ob 12ih ponoči. Me pospremi do vrat, kjer naju pozdravi sestra. Ji povem, reče seveda vas bomo pregledali. Imate copate? Jaz odrevenim-nič nimam s seboj. Nobene porodniške torbe, nada. Velja, vam pripravim bolnišnične. Janeza napoti v čakalnico, mene pa da se slečem in preoblečem. O FAK! KAJ? A ne opravite samo pregleda pa grem jaz domov? Me priklopijo na CTG-da zaznajo moč popadkov. Seveda sproščeno klepetava s sestro, me pomiri, nič hudega-bolje, da ste se prišli pokazati. Seveda razumemo kako je prvič. Nič skrbeti. Pa na hodnik uleti gospa v porodnih bolečinah. Sede na klop, se zvija, napenja, godrnja. Sestra jo popravi pri dihanju. Napnem ušesa-pomemben podatek za kasneje, zapomni si ga! Ponavljam v mislih, da se bo le zasidralo v spominu. Hkrati pa na pol dojemam kaj se dogaja. Sestra pospremi gospo v ambulanto, tam se gospa že dere. Vidim čez nekaj časa, ko jo odpeljejo na postelji in pravijo nujen carski rez. Še do mene vmes stopi sestra mi pove, da samo tole uredijo in pridejo nazaj. In jaz v tistem dojamem, da lahko grem domov, ker to še ni to! Ampak nisem imela komu povedati. Ponavljam si te besede, vse dokler ne pride sestra nazaj. Ko sede ji zdrdram gospa sej z menoj ni tako hudo, jaz lahko grem domov! Verjetno vidi paniko v mojih očeh, me pomiri, obrne na drugo stran in še tam opravi CTG. Pravi, da moram opraviti pregled pri zdravnici, da bo ona odločila. Okej, se psihično pripravljam na zdravnico. Vmes sem pozabila na svoje popadke, verjetno me je gospa prizemljila. Še slišim eno vpitje, iz porodne sobe. Okej, z menoj res ni tako hudo, bom že šla domov. Polna upanja vstopim v ambulanto. Pregleda CTG, ja nekaj se dogaja, ni še to to. Uh otrok je zelo majhen, je tak že skozi? Ste imeli kaj problemov s pritiskom? Ojoj, plodovnica mi ni všeč, kancerogena je. Ja veste, zaradi vsega skupaj-bolje da ostanete na opazovanju. Jutri še opravimo CTG-je in potem vidimo naprej. Srce se mi je ustavilo. Ne, čakajte, ni tako hudo, jaz grem k možu spat. Ojoj. Grem do Janeza. Predam informacije in novice. Ja seveda se vidiva zjutraj. Ura je bila 15 do 2eh. Me nastanijo v sobo. Se opravičujem Janezu, v kakšen stres, da sem ga spravila. Da naj pride zjutraj na obisk. Mi prinese krtačko, zobno pasto. Da se mu še enkrat opravičujem. Da mi je hudo brez njega. Da bi dala vse, da bi lahko poleg njega zaspala. In zaspim morda za dve ure, ob 6ih sem bila budna kot sova. Grem na CTG, sprašujem sestre, če lahko grem domov. Pa zakaj bi šla domov? Joj če še nič ni z menoj, prosim, 15 minut stran sem doma, a lahko prosim? Počakajte vizito pa tam vprašajte. In vidim na hodniku sosedo. Solze sreče se mi ulijejo, ker namreč dela v bolnici. Prosim, prosim imaš minutko časa. Povem kaj se dogaja in jo hkrati prosim za pomoč. Seveda stopi do sester, skupaj pregledajo izvide. Se obrne do mene, joj veš. Seveda lahko greš domov, na lastno odgovornost, podpišeš, čau, ni panike. Ampak jaz ti svetujem, da ne. Če bi bila moja hčerka in bi imela takšne izvide, bi te obdržala tu. Plus tega, Urška, rodila boš. Vzemi si čas zase, umiri se, pripravi se na dogodek, ki te čaka. Potem boš mama. Pa še to, noč ima svojo moč! Hm. Okej tole je bilo pa zelo iskreno. Hvala ti. Pride Janez na obisk, mu sporočim zadnjo novico-soseda me je pomirila! Super je in odlično vse. Počakala bom in uživala na dopustu. Sej mi nič ne manjka. Razen tebe.

Similar Posts