Moja porodna zgodba se pravzaprav začne kar nekaj tednov pred samim porodom, nekje okoli 32. tedna nosečnosti, ko sem bila prepričana, da je moj edini izziv predpisan strogi počitek. 

Na porod sem se začela pripravljati zgodaj. Obiskala sem priprave na porod pri eni naših samostojnih babic in z njo tudi podpisala pogodbo. Rodila naj bi na Jesenicah, z možem pa sva imela v načrtu, da bova najela bolnišnični apartma, da bomo lahko res kvalitetno preživeli prve dni hčerinega življenja. V 32. tednu pa je moj osebni ginekolog ugotovil, da se mi je zelo skrajšal maternični vrat. Predpisal mi je strogi počitek, saj mi je grozil predčasni porod. Oh, kako sem se bala predčasnega poroda. Vedela sem, da bom v takem primeru morala roditi v Ljubljani, kar mi ni čisto nič dišalo. Zato sem stvar vzela resno, se zabubila na kavč, imela Netflix maraton in v mislih ponavljala afirmacije, da bo mala zdržala vsaj do 34. tedna, ko gremo lahko na Jesenice, oziroma še raje do 37., ko bo donošena. 

In tako je prišel 34. teden. Kakšen uspeh, dete vztraja notri. Z možem sva se pripravila na obvezno tedensko fotografiranje in na tabli je pisalo: “34 tednov, lahko gremo na Jesenice!” Tako zelo sva se veselila, nisva pa vedela, da bo naslednji teden pred nama nov izziv in nov napis na tabli. 

Dosegel nas je tisti kitajski virus, okužb je bilo iz dneva v dan več, dosegli smo lockdown. In tako je ob polnih 35 tednih na tabli pisalo: “Počakaj še malo, svet je na pavzi.” Nekako sem verjela, da je to samo faza, ki bo trajala kak teden ali dva. O, kako sem se motila. 

Tako živo, kot da bi bilo včeraj se spomnim, kako sem v skupini za nosečnice spremljala, katere porodnišnice imajo že prepoved prisotnosti partnerja pri porodu in katere ne. Občutek je bil kot da bi stala pred ekranom z odhodi letov, na katerem so eden za drugim leti odpovedani, ampak se, dokler ni odpovedan tvoj let, oklepaš upanja, da se boš vendarle kmalu vkrcal na letalo. Celje, Novo mesto, Kranj, … Jesenice so še vedno zelene, Postojna, ki je bila moja druga izbira, tudi. Kljub optimizmu pa je prišel dan, ko so bile vse porodnišnice rdeče. Meni se je sesul svet. Nikakor si nisem predstavljala poroda brez moža. Kakšna krivica. In kako nesmiselen ukrep.
 
Ko sem uspela zadržati solze, sem zbrala misli in poklicala najino babico, če sme biti pri porodu. Sme, seveda, saj ima pogodbo in se tretira kot del bolnišničnega osebja. Aleluja! Res je slabo, da ne bom imela moža ob sebi, ampak ok, vsaj ne bom sama. Vrnila sem se v svoj kokon in nadaljevala s hibernacijo. 

Mine nekaj dni in zazvoni mi telefon. Babica. Javim se in prav počasi in previdno mi razloži, da so se stvari spremenile in da ne bo mogla biti pri mojem porodu. Kako? Zakaj? Kaj zdaj? V glavi sem čutila samo pritisk, nemo sem odšla v prvo nadstropje v pisarno in se razjokala v moževem objemu. Kar naenkrat sem se počutila tako zelo samo. Nekaj dni kasneje so prepovedali še porod doma.

Ob tej novici sem potrebovala malce več časa, da sem zbrala misli. Nisem se želela smiliti sama sebi, zato sem sklenila, da iz vsega skupaj potegnem najboljše. Usedla sem se za računalnik in odprla porodni načrt, ki sem ga začela pisati pred nekaj dnevi. Takrat sem ga pisala z idejo, da je to le tisti papir, ki ga najverjetneje ne bom potrebovala. Zdaj se je situacija spremenila in ta papir bom še kako potrebovala. Napolnila sem kakih 5 strani alinej, ki so se večinoma glasile “ne želim, nočem, ne dovolim….”

V tistem turbolentnem času sem bila noro hvaležna Marini in Urški iz spletne šole Veva, ki sta odprli skupino Veva asistenca, namenjeno nosečnicam, ki smo se bližale PDPju. Javljali sta se v živo in odgovarjali na naša vprašanja, podajali nasvete in nas obveščali glede situacije. Vse brezplačno in z enim samim namenom – opolnomočiti nas, zmedene nosečnice, ki nismo vedele, kako bomo rodile same. 

Poglobila sem se v porodni načrt. Nekega dne sem poslušala Marino, ki je ravno odprla temo o porodnih načrtih. Govorila je kako običajno pišemo o vsem, česar nočemo. Izpostavila je, naj bomo pozorni, da imamo na drugi strani človeka, ki bo to bral. In naj raje nagovorimo to osebo. In imejmo v mislih, da je ta oseba mogoče zelo utrujena in bo drugačen ton naredil veliko več, kot “nočem tega in tega”. Kakšen AHA moment!

Izbrisala sem vse, kar sem uspela napisati in se lotila od začetka. V misli sem si priklicala babico, ki jo nagovarjam. V uvodu sem se zahvalila za podporo in upoštevanje porodnih želja (ne načrta, ja). Nisem napisala, da nočem epizotomije, ampak sem raje povedala, da me je najbolj od vsega strah tega in da bi se želela posegu na kakršenkoli način izogniti. Vse želje sem napisala v prijaznejšem tonu, na koncu pa dodala še eno lepo ilustracijo z zahvalo. Imam to!

Vzporedno s pisanjem porodnih želja pa je potekalo pakiranje torbe za v porodnišnico. Nujne stvari, kot so vložki, kozmetika, … sem imela prirpavljene že lep čas. Zdaj sem začela zbirati stvari, ki bodo blagodejno vplivale na moj porod; hrana, napitki, bonboni, med, našel se je pa tudi list z afirmacijami in slikami iz ultrazvoka, zvočnik in playlista, skrbno izbranih pesmi, ki jih bom poslušala ob porodu. Mož pa je dobil seznam, kaj vse mora dodati v torbo tik pred odhodom. Rezino limone, hidracijski napitek in njegovo ponošeno majico. 

Če sem se kak teden nazaj počutila popolnoma samo in izgubljeno, sem se sedaj počutila močno in pripravljeno. 

In tako napoči dan 6 dni pred PDPjem. V spodnjem delu trebuha čutim špikanje, kot bi se pripravljala menstruacija. Opala, nekaj se dogaja
. Špikanje je blago, glede na prebrane porodne zgodbe sem si mislila: “Aha, tole pa nekaj bo, najverjetneje čez ene tri dni.” Pokličem očima, da mu povem, da se nekaj dogaja in da morda kmalu prideva. Živi blizu jeseniške porodnišnice in eden izmed načrtov je bil, da prideva tja, ko se nekaj začne dogajati in počakava na akcijo pri njemu. Ampak ta dan sva bila tako neodločna. Bo kmalu ali ne… Kaj pa, če se ne bom počutila ok tam in se bo vse skupaj ustavilo? Kaj pa če bo trajalo zelo dolgo, doma imava pa mačka, za katerega nihče ne bo poskrbel? Čuvati bi ga morala prit moja sestra, ampak smo zaprti vsak v svoji občini. 

Odmisliva vse skupaj in se pripraviva na še eno fotografiranje. Na tablo napišem “Mala se odloči priti na svet.” Dokler sem pri moči želim ustvariti še zadnjo fotografijo s trebuhom. 
Špikanje se pojavlja vedno pogosteje. Mož začne gledati na uro in ugotovi, da so ti “popadki” pravzaprav redni, pogosti, … v pravem razmerju za odhod v porodnišnico. Ampak skoraj nič ne bolijo?! Valda to še ni to?Pokličem babico. Vpraša me, kdaj sem imela zadnji popadek, odvrnem, da imam ravnokar enega. “Ah, to potem zagotovo še ni to. Če lahko govoriš, še ni tako resno.” Dobro. Tudi jaz mislim, da tole še ni za odhod v porodnišnico. 

Prižgeva si en romantičen film. Menda je fino gledati take zadeve, da se sproščajo hormoni sreče in se porod lažje odvije. Uležem se možu v naročje, špikanje v trebuhu se nadaljuje, ampak še vseeno je vse zelo šibko. Zadremam. Prebudim se od bolečine. Kaj se dogaja? Tam kjer je bilo prej samo blago špikanje, je zdaj prava bolečina. Hitro mine. Ok, počakajmo, da vidimo kaj bo. Zelo hitro še en popadek. Dvignem se iz naročja in rečem “Ej, tole pa postaja boleče.” 

Vstanem iz kavča in začutim toploto po nogah. Kot v fimu, mi je odtekla voda, v enem šusu. Pogledam mojega “O-ou, to je to veš” Ura je 20:30.
 
Popadki, ki so sledili so bili izredno boleči. Takšni, kot sem si jih predstavljala. Takšni, ki zahtevajo predihavanje. Super, akcija. Edina težava je bila v tem, da so bili že tako pogosti. Vrstili so se nekje na 3 minute… že več kot uro, če upoštevam tisto blago špikanje, ki se je prav po šolsko zgoščevalo.
 
Ok, mož prevzame taktirko, kot sva bila zmenjena, jaz se grem preoblečt in pod tuš. Tuš mi res paše. Ne hodi se mi v porodnišnico. Niti vem ne, kam grem. Sama bom. Hitro odženem turobne misli in se fokusiram na popadke in na dejstvo, da dobiva otroka. Nepredstavljivo mi je, da bom kmalu v rokah držala malo bitje, ki je 9 mesecev bivalo pod mojim srcem. Nerealno!
Stopim izpod tuša in oblečem sveža oblačila. Kam greva? Jesenice? Bo čas? Iz Logatca imava do tja eno uro. Odločiva se, da se odpraviva od doma z vso robo, kot bi šla na Jesenice in se na poti do avtoceste odločiva, kam. Tempiram odhod iz stanovanja po prenehanju popadka, optimistična da bom v eni pavzi prišla do avta. Ni variante. Na pol poti se ustavim, se naslonim na hišo in počakam, da mine. Do avtoceste imava 5 minut. Ni dileme, Jesenice odpadejo, saj med vožnjo komaj živim, popadki pa pridobivajo na jakosti in tudi vedno pogostejši so. Nisem prepričana, če bom zdržala do Postojne. 

Po poti poslušava playlisto, ki sem jo pripravila prav za pot do porodnišnice. Get psyched, we’re getting a baby mix. Vedela sem, da mora glasba narekovati vzdušje na poti in pregnati razmišljanje o tem, da me bo mož samo odložil pred porodnišnico in je to to. Kljub temu, da sem poslušala samo z enim ušesom, saj so bili popadki noro boleči, je glasba pomagala. Vsaj med popadki sem mislila samo na to, da prihaja najina punčka. Vozila sva vse od 100 do 150 na uro, glede na popadke. Pot se mi je zdela tako dolga, da si niti predstavljati nisem mogla, kako bi zdržala do Jesenic. 

Končno Postojna. Trije ovinki in sva pred vrati. Po eni strani sem bila vesela, da sem tu, saj so tukaj ljudje, ki bodo poskrbeli, da bo vse ok. Po drugi se kar nisem mogla posloviti od moža. “Kakšna krivica”, pomislim. Objameva se, poljubiva in grem. Sprejme me srednje prijazna sestra in mi pod nos pomoli covid obrazec. Tisti, v katerem sprašujejo po vročini, kašljanju, itd. plus dopisati vse podatke. Vi to resno? Vprašam jo, če moram vse izpolniti. Vse! Držim se za okence praznega info šalterja in s tresočo roko obkrožam vse tiste ne-je. Pričakovala sem, da me bodo z vozičkom odpeljali, saj bom ja zdaj zdaj rodila, ampak ne, preden se sprehodim v prvo nadstropje, moram izpolnjevati še to sranje. Sestra me pospremi do sprejemne sobe. Sestri rečem, da bom zdaj zdaj rodila, ampak ona vztraja pri CTGju. 

V sobico stopi babica, mlada, prijetna punca in se predstavi. S tresočim glasom jo vprašam, če bo ona z mano do konca. Bo. Super. Izročim ji mapo, kjer je lično zloženo vse, kar potrenuje. Izvidi, knjižica, kartica, porodne želje in jo lepo prosim, če lahko prebere, kar sem zapisala. Vpraša me, če lahko pogleda, koliko sem odprta. Nekje v meglenem oddaljenem spominu imam, da ta pregled ni zares potreben, ampak ker ni ob meni moja babica, ki tega ne dela kar vsepovprek, privolim. “Gospa, vi ste pa direkt za v porodno.” Ja seveda, kaj pa že ves čas govorim?
Mojo ogromno torbo z vsemi pripomočki moram pustiti tam, v porodno sobo ne smem odnesti nič. Pa je šlo k vragu vse pripravljanje. Odkrevsam do porodne sobe. Prijetna je. Tukaj bom rodila. Od popadkov sem že čisto fuč in vse kar vidim, je postelja. “Želite na žogo?” vpraša babica. Uf, ne. Občutek imam, da bi od sile popadkov kar padla dol. Previdno mi pove, da mi mora vstaviti kanilo, čeprav sem napisala, da tega res ne želim. Razloži mi, da je takšna pač politika porodnišnice. Saj bi se pregovarjala, da je to čisto po nepotrebnem, če porod poteka brez zapletov, ampak na tisti točki sklenem, da ji ne bom oteževala dela. 

Zlezem na posteljo in razmišljam o položajih. Uležem se na bok. Med popadki počivam. Oh, kako bi pasalo odspati kakih 20 minut. Popadki se vrstijo eden za drugim kot valovi in  vsak naslednji je močnejši. 

Vedno sem si predstavljala, da bom med porodom zelo tiha. Moja mami je bila čisto tiho, zato sem si predstavljala, da bom tudi jaz. Moje rojevanje je bilo pravo nasprotje temu. Med popadki sem rjovela. Spomnim se prijateljice, ki je razlagala o svojem naravnem porodu in kakšne glasove je spuščala. Vsa navdušena mi je razlagala, kako ji je to pasalo. Tudi iz vseh priprav na naravni porod se spomnim, da so pomembni nizki glasovi, saj se dete spušča dol. Zato sem rjovela v tenorju. Vse svoje bitje sem usmerila v odpiranje in spuščanje.
 
“Boste zamenjala položaj?” reče babica, “Lahko vam dvignem vzglavje in greste na kolena.” To, ja! Zelo nerodno se zbašem na posteljo in se naslonim na vzglavje. Ta položaj mi paše. Z rito delam osmice, kar je tako zelo blagodejno. Da me le ne bi tako bolel trebuh tam, kjer imam priklopljen CTG. Menda bi bilo super, da bi šla lulati. Preden sem se namestila v porodno, sem poskušala, ampak nisem iz sebe spravila niti kapljice. Babica pravi, da me CTG lahko boli tudi zaradi tega, ker imam poln mehur. Hmm… ok, to razumem. Spomnim se priprav na porod pri moji babici. Omenila je, da se lahko porod prav ustavi, če je mehur poln. “Polulajte se kar tukaj”, mi reče babica. Ja pa kaj še?! Tako redoljuben človek kot sem, naj lulam kar vsepovprek po postelji? Ni variante. Pristanem na kateter. Ne morem verjeti, da ga niti čutim ne. Pravzaprav je prav blagodejen. Resnično me je žuljil poln mehur.

Ugotavljam, da sem lačna. To povem babici in namignem tudi, da imam s sabo malico. En kup malice. Pove mi, da v porodni sobi hrana ni dovoljena. 
Sem vedela, da bi morala iti na Jesenice. Tam dobiš cele obroke. Vseeno mi reče, da bo pogledala skozi prste in mi prinesla kakšno energijsko tablico. Prepričana sem bila, da imam v porodni vsaj par tablic, ampak so očitno res vso mojo robo odnesli. Babica je tako prijazna, da gre kljub pravilom v garderobo in mi prinese en prigrizek. Hvaležna sem do neba, saj sem res že pošteno lačna. Naredim en griz v žitno ploščico… groza! Želodec se mi je obrnil in vse sem izpljuvala ven. Pa tako skrbno sem izbirala hrano za sabo, da mi bo ja preverjeno odgovarjala. No ja, bom pa brez. Saj zares nimam časa biti lačna. Popadki so tako močni, da se lahko ukvarjam samo z njimi in vmes naredim kak požirek vode. 

Vesela sem, da je moja babica upoštevala večino mojih želja. Luči so bile zatemnjene, v sobi je bil mir. Večino časa je bila ob meni sama, vsake toliko je prišla še ena babica. Vmes sem bila celo sama. Tako zelo mi je pasal mir. Eden od mojih strahov je bil, da bo v porodni kot na železniški postaji. Moja babica je bila res pozorna na stvari, ki sem jih zapisala in o vsem me je tudi vprašala… “Vam je glasba ok, ali jo ugasnem?” Povem ji, da imam sabo zvočnik in playlisto. Seveda se ponudi, da zamenja trenutno glasbo z mojo. Počutim se prešibka, da bi brskala po telefonu in iskala playlisto. In če smo iskreni, niti slišim ne, kar se trenutno rola v ozadju. 

Popadki so po izpraznenju mehurja vse močnejši. S kotičkom očesa sem opazila, da je babica potegnila iz omare nek zavoj. Aha, zaščitna obleka, očitno gre zares. Nadela si je pokrivalo, pred tem pa še poklicala kolege; porodničarja, pediatrinjo in še eno babico. 

Kar naenkrat je bila polna soba ljudi. To mi res ni pasalo, ampak na tej točki nisem imela moči za pregovarjanje, saj sem čutila, da sem tik pred tem, da rodim. Druga babica mi je ves čas prigovarjala naj diham, tako kot kažejo v filmih. Iskreno ne razumem, zakaj bi tako dihanje komu pomagalo pri porodu. Jaz sem se držala svojega ritma dihanja, ki je bil umirjen in globok. Nato pa se je začelo “pritisnite”. Ok pritisnem, itak pritiskam ob popadkih že nekaj časa, drugače ne gre. Občutek popadkov tik pred porodom, ki so kot nuja po pritiskanju, me je malo presenetil. Pritisnem malo bolj. Po parih popadkih mi reče ta druga babica, naj pritiskam tudi, ko popadkov ni. Kako? Mene so “učili“, da ni dobro, da se pritiska, ko popadka ni. Da je popadek tam, da pripelje dete na svet. Ok, zberi se, zdaj si tukaj in moraš zaupati osebju. Pomislim celo, da ja ni kaj narobe, da moram potiskati tudi vmes. Ni kaj, zato pritisnem. 

Po tem se mi zdi, da je dete kar zletelo ven. Občutek imam, da sem dvakrat pritisnila in je bilo to to. Kar naenkrat sem imela občutek praznine v telesu, sila čuden občutek. 

Ležala sem na boku, še vedno sem držala svojo levo nogo v zrak. Iskala sem svojo punčko, vendar zaradi poze nisem videla, kaj se dogaja. Vem samo, da je niso dali takoj k meni na prsi, kar sem želela. To se mi je zdelo tako samoumevno, da nisem bila pripravljena, da se bom morala boriti za to. Še danes mi je žal za to. Punčko so obrisali, premerili in stehtali, šele nato so jo dali k meni. Tako lepa je bila. In tako zelo majhna. Spomnim se, kako mi je moj terapevt poskušal razložiti, da je vsak človek v svoji osnovi OK. Nisem razumela tega, saj obstajajo res slabi ljudje. Ko sem pogledala mojo punčko, mi je bilo jasno, kaj je mislil. Dojenček je eno tako nedolžno bitje, da se ti milo stori. In ja, zdaj vem, kako je lahko vsak v osnovi OK.

Ko gledam nazaj na svoj porod, imam mešane občutke. Kako zelo je vplivala epidemija na moj porod, ne bom nikoli zares vedela. Je pa dejstvo, da se je odvil popolnoma drugače, kot bi se, če epidemije ne bi bilo. Sem pa zagotovo hvaležna, da sem imela hiter in naraven porod, brez epizotomije ali kakšnih drugih poškodb. Po porodu sem se počutila, kot da bi lahko šla na Triglav. Edino kak sendvič mi je manjkal. ?