1. Globok vdih, preštej do tri, globok izdih, preštej do tri.

  2. Sprejmi zmešnjavo, ponotranji zmedo, postani nered.

  3. Zmanjšaj pričakovanja do sebe. Še malo nižje. Še nižje.

In potem greš in splavaš. No, večkrat tudi potoneš, ampak nič hudega, jutri je nov dan. Oziroma, saj bo kmalu čas za opoldanski počitek. Najpomembnejša ugotovitev je to, da z novorojenčkom (zaenkrat) še ni dela. Otrok je zdrav, se doji, super lula in kaka ter večino časa spi. Zdaj razumem, kaj so želele povedati vse mame večjega števila otrok, ko so mi razlagale, da z majhnimi ni veliko dela. In res je. Dosti razmišljam o tem, kako sem se vsega skupaj lotila pri prvem. Hja, iskreno povedano, imela sem VELIKO dela. Naredila sem si veliko dela? Če povzamem-nihče, se pri prvem otroku ne izogne nepotrebnemu obremenjevanju, spraševanju, seciranju, magistriranju na temo X in doktoriranju na temo Y. Vsi smo krvavi pod kožo. Pri drugem je lažje, saj si bolj samozavestna, samostojna. Dokaz o tvojih sposobnostih je tik pred tabo. Otrok je srečen in vesel. Večino časa. Razen v trenutkih, ko se v njem odpro vrata v nam neznano dimenzijo, od koder naš čudovit dvoletnik spusti na plan svojo najboljšo verzijo smrtonosnih krikov, ki se razlegajo po prostoru (če je to na odprtem, vsaj do sosednjega mesta). Ta predstava kričanja, metanja po tleh (predmetov ali sebe) in topotanja bi mu lahko v vsakem trenutku prinesla vsaj liziko od stare sosede, če že ne kar polne obravnave s strani socialne službe. Trma pravimo temu.

  1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja pravi SSKJ.

Pa se bom potrudila, da čisto na kratko razložim zakaj menim, da ne uporabljamo pravega izraza za opisane trenutke. Še enkrat preberi: nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, kljub dokazom o neustreznosti takega stališča. Kdo pa ima dokaz, da je otrokovo stališče neustrezno? Ali obratno-kje pa je dokaz, da je naše stališče ustrezno? Ti dam minutko, za premisliti.

V resnici sem jaz ZELO trmasta. Kljubovalna, če vprašate nekatere. Če vprašate druge, svojeglava. Spet tretji to pri meni cenijo in rečejo temu samozavest. Četrti pa to prepoznajo kot vztrajnost. Pa je v osnovi vse ista lastnost, samo dojemamo, sprejemamo jo drugače. S svojega stališča, druge vsebine, trenutnega počutja. Moja trma izvira iz vseh mojih pogovorov same s seboj, ko si pridem na »čisto«. Ko vem, da sem predelala veliko vsebine o določeni temi, prejela veliko nasvetov, razumela veliko informacij in vem, da je tako prav zame. Tako čutim. In za tem stojim. Ne glede na razplet-sodelujem s sabo.

Zadnje štiri leta ne nosim modrčka. Ja, je naporno. Sploh na začetku, prenašati očitke in čudne poglede, pa povesile se ti bojo, pa daj no, kako pa zgleda, pa razmišljati kako skriti bradavice in zakriti dejstvo, da sem se odločila zavreči modrc. Potem pa se v nekem trenutku vse razjasni. Želela sem biti svobodna. Želela sem, da sem lahko iskrena, kolikor se da-brez ličil, brez barvanih las, takšna kot me je ustvarila mati narava. No mogoče je osnovna ideja mene bila drugačna, bolj športna, postavna, ampak zdaj sem, kjer sem. S strijami, sivim lasom, joškami do kolen, 86kg, 169cm, Mleksi in svojo družino. In nebi mogla biti srečnejša. Ali še bolj trmasto in samozavestno vztrajati na čisto svojeglavi poti =)

FB_IMG_1565122408738

P.S: Slika s Pahorjem je nastala 1.5.2018 na Šmohorju. In tudi na njej sem brez modrca.

Similar Posts