Včeraj sem se zbudila v sedanjost, sredi svete maše, z dojenčico v rokah, ki je bila na robu histeričnega joka in dvoletnikom, ki je s prešernim nasmehom dirjal okrog klopi. Kaj naj rečem, zabavno je bilo.

Prvo opozorilo me je čakalo, še preden smo odrinili od doma. Itak, kot je navada v vseh družinah, čakamo zadnjih 5 minut in se od doma odpeljemo tik pred zdajci. Ajde gremo, se pakiramo v avto. Vsak svojega otroka. Primem Vitalija pod roko, ta pa me pogleda in reče kakal si. Na glas rečem pa ne no! Itak, zamujamo, pridemo po začetku maše v cerkev. Fajn. Ker se Teodora ni želela doma dojit, že po tihem pričakujem štalo. In res, po 10 minutah začne kazati očitne znake lakote. Grem ven, v avto, jo podojim. Pridem nazaj v totalni kaos. Vitalij si je moj odhod razlagal, kot da pravila več ne veljajo. Začel je počasi. Kot sraka se je smukal okrog vseh zlatih stvari, dotikal, plezal, ni da ni. Ga prekinem jaz, Janez, jaz, Janez, ampak nihče od naju ga ni uspešno zaustavil. Jaz imam Teodoro na rokah, skušam jo uspevat, seveda neuspešno. Vmes Vitalij zamenja taktiko. Prime jajčko in jo guga. Ampak ne guga, kot jo mi, nežno. On jo guga tako, da meče tiste majhne pasove na vse smeri. Janez zaustavi njegovo početje tako, da držalo zasuče navzdol in stopi nanjo. Vitalij preneha in nadaljuje z dotikanjem zlata. Skušam Vitaliju preprečiti njegovo delovanje tako, da ga primem za roko in rečem ne. Pa deluje do te mere, da odneha s tem in začne teči. Pa naredi prvi krog. Pa drugi. Pa tretji.

In to s kakšnim veseljem in navdušenjem! Ne morem si pomagati, tudi sama se nasmehnem. Hkrati pa se začnem zavedati, da moj otrok teče v cerkvi, med mašo, že tretji krog okrog klopi. In prhnem v smeh. Ker, če sem si kadarkoli predstavljala svoje otroke, si jih definitivno nikoli nisem takole. In če sem si v svoji glavi predstavljala, da je moja vzgoja Vitalija proti koncu, je bil tole znak, da še nisem niti v ciljni ravnini. Pa vseeno sem hkrati tako srečna in hvaležna, da sploh imam možnost nekaj takšnega izkusiti. Ker takšne preizkušnje resnično kalijo karakter. In moji strahovi, ko se spomnim na njih, kot so branje predstavitev, opraviti razgovor za službo, poročiti se ali porod so nekje daleč, daleč proč. Niso neznatne, seveda ne, ampak sem jih že predelala. Sprejela za svoje in se premaknila naprej, novim zmagam nasproti.

Torej, sem pri maši, Vitalij teče v krogih, Teodora na mojih rokah. Janez vstane in oddide v zakristijo, ker pomaga župniku in deli evharistijo. Ostanem sama. Vitalij gre nazaj na plan A- gugat jajčko. Jaz jo primem s prosto roko v ideji, da se bo zaustavil. Ampak neeee, on jo začne vleči proti sebi. In se dejansko ruvava za tisto jajčko. Sijajno, otrok je to spremenil v igro in se navihano smeji. Ne bo šlo. Odložim Teodoro v jajčko, primem Vitalija. Kričanje, vpitje, na tla, na tla hočem. Teodora začne nabirati solze, primem še jajčko za držalo in jo nežno gugam. Vitalij se za odtenek pomiri. Gredo ljudje v vrsto za evharistijo. Vitalija držim na svojih nogah in mu razlagam-poglej, takole se obnašamo pri maši. Pri miru smo, počasi hodimo, molimo in pojemo. Vidiš te ljudi, tako se obnašamo. In ful kima in deluje kot da razume. Ja. Seveda mama, točno tako se bom obnašal. Pride ata nazaj v klop. Fertik. Kričanje, hočem dol, groza, strah in trepet. Ja itak, sem vstala in šla z njim ven. Pridem nazaj, še enkrat isto. Hvala bogu, je bilo konec maše. Ampak izkušnja pa je bila dobra. In naučila sem se dve stvari.

  1. Če želiš preveriti svojo stopnjo vzdržljivosti v kriznih situacijah, pojdi k maši s svojimi otroci.
  2. Naši otroci očitno ob polni luni postanejo volkodlaki.

    dav

    A se vidi kakšne rdeče oči imata!?

Similar Posts