Pravijo, da otrok pride vedno ob pravem času in hkrati nikoli, ko si pripravljen. Pa se sprašujem si kdaj sploh pripravljen? Prevzeti odgovornost za življenje? Za vzgojo? Za vse napake, ki pridejo? Če velja rek, da se vse življenje učim potem velja rek, da nikoli ne bom vsega znala. Nikoli ne bom popolna. In vseeno bom mama.

Oziroma mati, če jih bom uspela tako naučiti. Da mi bodo takrat, ko bom tečna in slabe volje lahko zapeli tisto znano od Slona in Sadeža: »Mati, nas pretepa, če ne pospravimo kleti in pomijemo posode, če kdo porabi preveč tople vode«. Ker roko na srce odkar vem da sem noseča, sem v paniki. In ta panika se menjuje z navdušenjem. Večkrat dnevno. Ne morem si pomagati. Ko vidim otroka, ocenjujem njegovo obnašanje. Ne ocenjujem, seciram. Zelo rada igram psihologa namreč. Zakaj ne reče prosim? Zakaj mu ni potrebno reči prosim? Ta beseda ni več popularna? Ne obstaja v njihovih slovarjih? Mu doma ni potrebno reči svoji materi prosim? Hvala? Ali ji oče otrok ne reče tega? A mu nikoli ni rekla, da jo to moti? A je ne moti? Zakaj je ne moti? A ni prosim in hvala osnova vsakega odnosa? Kakšen odnos potem imata? A je sploh srečna? Se je sploh kdaj vprašala po lastni sreči? Kaj se ji je zgodilo v življenju? So to posledice zlorabljanja? Ali utrujenosti? Mora sama skrbeti za vse? Oče otrok le denar nosi domov? Kakšen odnos ima s svojo mamo? In potem pridem do velike luknje, ki se ji reče odnos. In vzgoja. Pa se sprašujem, če bom sploh imela čas secirati dejanja, ko bom mati? Bom še imela svoje sanje in upanje? Bom jih znala naučiti reči hvala in prosim, ki mi toliko pomenijo. Dve besedi, v kateri verjamem, da sta zmožni napolniti svet z ljubeznijo, ki jo vsi tako močno potrebujemo. In spoštovanjem. Ali preprosto ne bom imela časa reševati svet? Ker zame ne bo več obstajal? Ker bodo moj svet otroci? In skuhano kosilo, oprano perilo, šolske obveznosti, treningi? Sem res odpisana za 10 let? Se bom res peljala po toboganu, na koncu katerega prosim in hvala ne obstajata več? Res ne bom sposobna odklopiti otrok za eno uro in biti preprosto jaz? Jaz sama?

Ker zdaj sem rada jaz. Jaz sem Urška Slapšak, rojena 22.11.1991, materi Suzani in očetu Igorju z rojstnim priimkom Senič. 22.10.2016 sem omožila Janeza. In Januarja 2017 sem zanosila. Rada bi imela veliko družino, najmanj pet otrok. Seveda sem se strinjala z Janezom, ko sva o tem govorila. Zdaj pa, ko sem noseča, računam. Pet otrok=deset let. Pa za vsakega čakat, do 10.ga leta starosti, ko bom zopet lahko na vrsti jaz, je to potem… ??? 20 let? Res? Pa še spravit vsakega h kruhu? Če sklepam po sebi, pri poroki pri 25.letih? Kaj si ti ja malo nor? In evo jo: paniko! Ok, dihaj, ni panike. Saj nisi sama. Imaš Janeza. Bosta skupaj v tem. Zdaj upava, da bodo četvorčki, ti so namreč kompromis. Če bodo štirje na enkrat bo dovolj. Ker je Janez po izobrazbi vzgojitelj, bo on doma z otroci. Seveda, če si najdem službo. No pa saj otroke že imam, kar pomeni brez skrbi za porodniško, samo Vaša sem. Joj, no dragi delodajalci, nikar se ne prepirajte, lepo v vrsto, dovolj me je za vse. Uh kaj pa če je samo en otrok? Kdo me bo zaposlil vedoč, da želim veliko otrok? In tako se zopet zapelje cel krog navdušenja in panike. No ostala sem pri sebi. Rada jem poliko, majonezo in sir v žemlji; mislim, da sem na tej hrani preživela 23 let svojega 25letnega življenja. Pa na palačinkah z nutello seveda. Svojega otroštva se spomnim bolj malo, večinoma nepomembne bedarije. In po izbrani literaturi to pomeni, da se z nekim dogodkom nisem sprijaznila in zato tiščim spomine v sebi. In bi morala iti na regresijo, na vpogled v preteklost, da se s tem lahko soočim in pokopljem bojno sekiro. Ali napisati pismo in ga zažgati. Ali pa narediti tako kot sem naredila; preprosto nič. Že od nekdaj imam slab spomin za nepomembne stvari in vedno ga bom imela. Poznam pa vsa besedila prvih CD-jev Game Over, Power Dancers, Foxy Teens in seveda Bepop. In še vedno jih rada pojem. Tako kot mi mami in oči še vedno rada povesta kakšna sem bila kot otrok, kakšne vragolije sem zganjala.

Similar Posts