Depresija me spremlja že od najstništva in skozi vsa ta leta se je moje stanje slabšalo in izboljševalo. Preden sem zanosila sem imela dobro obdobje, leto prej sem postopoma opustila antidepresive. Zanositev ni bila načrtovana, takrat sem bila študentka in sem imela polno dela na faksu, ki se je odprl po zaprtju zaradi korona krize. Bila sem šokirana, tega nisem načrtovala, a bila sem odločena, da obdržim otroka. Na začetku nosečnosti sem bila izredno pozitivna. Takrat še nisem povedala nikomur, vedela sva samo midva s partnerjem in bila sva srečna, čeprav tega nisva pričakovala. Takrat se še nisem prav zavedala kaj pomeni imeti otroka, predstavljala sem si kako srečna bom, ko bom v roke dobila dojenčka in bo to zame neka prelomnica, ko se bo vse uredilo. Po prvem pregledu pri ginekologinji me je pa vse zadelo, kot strela z jasnega. Noseča sem bila 13. tednov, več, kot sem mislila. Začele so se skrbi, kako bom zmogla poskrbeti za otroka, kaj naj naredim s študijem, kaj bodo rekli starši in prijatelji. Od tistega dne dalje se je moje stanje popolnoma spremenilo, vsak dan sem bila živčna in morilo me je, ker nisem upala nobenemu povedati. Strah me je bilo, da me bodo moji bližnji obsojali, da bom vse razočarala. Izgubila sem veselje in voljo do pravzaprav vsega, kar sem počela.

Veliko sem prejokala in jokala sem vsepovsod, vse me je vrglo iz tira. Na drugem pregledu pri ginekologinji sem dobila napotnico za psihologa. Ginekologinja me je povprašala o mojem zdravju pred nosečnostjo, o uporabi antidepresivov in mojem trenutnem počutju. Izpolnila sem vprašalnik, ki je pokazal, da potrebujem strokovno pomoč. Vsak teden, skoraj do poroda, sem obiskovala psihologinjo na oddelku za rizično nosečnost. Na prvem obisku mi je diagnosticirala težjo depresijo in anksioznost. Tudi pri njej sem veliko jokala. Pomagala mi je s pogovorom, tolažbo in tehniko sproščanja. Pozabila sem kako se ji reče, poteka pa tako, da se uležeš in ponavljaš stavke (moje noge so težke in podobno). Sprva se mi je to zdelo smešno in nesmiselno, a sčasoma mi je ta tehnika res pomagala. Kadar sem imela vsiljive misli, ali sem bila tesnobna, sem si vzela nekaj časa in se skušala sprostiti s to tehniko. Potem mi je bilo lažje kaj opraviti in bila sem boljše volje. Na začetku je bilo kar težko, nisem mogla biti pri miru in misli niso želele stran, a mi je nekako uspelo in to tehniko sem na svoj način uporabljala tudi pri porodu oziroma pri predihavanju popadkov. Uporablja jo tudi moj mož, ko imam nihanja razpoloženja ;).

Terapija pri psihologinji mi je pomagala, depresijo pa sem najbolje premagovala tako, da sem se prisilila in nekaj počela. Karkoli, samo da mi je pomagalo pregnati skrbi in obuditi optimizem. To je bil največkrat sprehod v gozdu, pospravljanje, ustvarjanje… Muka se mi je bilo vstati iz postelje in začeti dan, ampak ko sem se prisilila, je bil dan veliko boljši, kot pa tisti, ki sem jih preležala in se »smilila« sama sebi. Veliko breme mi je padlo z ramen, ko sem povedala novico o nosečnosti svojim staršem in prijateljem. Na moje presenečenje so bili vsi zelo veseli in navdušeni in me niso niti malo obsojali ali komentirali karkoli žalega. Nekaj, kar me je najbolj razveselilo, pa so bile brce in premikanje moje punce v mojem trebuščku. S tem me je opozorila nase in me spomnila, da se moram truditi zanjo. Moje stanje se je proti koncu nosečnosti izboljšalo, poroda me začuda ni bilo tako zelo strah, vedela sem da bom zmogla in da bom naredila vse, da bo moja deklica zdrava.

Poglavitni vzrok za mojo depresijo je bila, in še zdaj je, osamljenost. Moj mož je takrat delal in živel v tujini in sva se videla samo med vikendi. Tudi situacija s covidom se je poslabševala in se nisem želela družiti, da ne bi dobila virusa in bi tako ogrozila zdravje svojega otroka. Marsikdo mi je to zameril in to sem si močno gnala k srcu. Delala nisem, na faks nisem hodila, večino dni sem bila sama s svojimi mislimi, kar je privedlo do tega, da sem večino dneva preležala brez volje do česarkoli.

Skrbelo me je ves čas. Kako bom lahko omogočila svoji dojenčici kvalitetno življenje, če sem sama takšna razvalina? Skrbelo me je, kako bom poskrbela zanjo, saj nisem imela pojma kaj vse se lahko dogaja v nosečnosti, kako se oskrbi dojenčka, kaj vse je potrebno urediti, kako bom zdržala v porodnišnici… Niti najmanj mi ni pomagalo, da so mi vsi (od medicinskih sester, babic, sorodnikov…) govorili, da ko sem žalostna, škodujem otročku. Zavedala sem se tudi, da se bom morala preseliti v Avstrijo, k svojemu možu, kjer sedaj živimo kot družina. Ni mi prijetno biti tujka, ki je nevešča jezika in drugačnih navad.

Kar se tiče jemanja antidepresivov pa sem bila odločena, da bom zmogla brez njih. Res je, da so mi v obdobju pred nosečnostjo bistveno izboljšali življenje, ampak, kot vsako zdravilo, imajo lahko stranske učinke in nisem želela tvegati. Ginekologinja in psihologinja sta mi večkrat ponudili tudi možnost, da mi izdata napotnico za psihiatra, vendar sem zmogla brez tega, na kar sem ponosna. Izogibam se jim tako, da naredim čim več stvari zase, se pogovarjam z ljudmi, ki me podpirajo in stojijo ob strani. V veliko pomoč mi je moj mož, ki poskrbi za dojenčico in opazi, ko ne zmorem več.

Poporodno obdobje je zelo naporno, vendar je moje mentalno zdravje nekoliko boljše, kot v nosečnosti. Prve dni po rojstvu hčerke sem bila neizmerno srečna, mož si je vzel teden dopusta in imeli smo se lepo. Bilo pa mi je težko, ko je moral v službo in sem ostala sama z dojenčico. Na srečo je k nam je hodila super patronažna sestra, ki si je vzela čas in se z menoj pogovarjala o rečeh, ki so me morile. Vsak dan znova se borim z občutki tesnobe, se sprašujem ali sem dovolj dobra mama in ali počnem stvari prav. Do zdaj še nisem pomislila na to, da bi ponovno začela jemati antidepresive, vendar je vsak dan drugačen in ne vem kaj še bo sledilo. Moja deklica je stara 3 mesece in veliko se še bo spremenilo, mislim in upam pa, da mi bo uspelo brez zdravil.

Čeprav sem na trenutke še vedno žalostna in veliko jokam, moram poskrbeti za mojo punčko in sami mi je zelo naporno. Vendar gre vsak dan na bolje, moja deklica mi lepša dneve in daje zagon za nove zmage. Za vse, ki se spopadajo s podobnimi težavami, pa svetujem naj se ne bojijo prositi za pomoč, veliko lažje je, ko imaš nekoga ob sebi. Predvsem pa več časa posvetite sebi in počnite, kar vas veseli.