Kje se lahko še izboljšam?

Naši otroci so naša zrcala. Ja, saj, vem, daj nehaj že težit, kaj nabijaš, saj razumemo. Ja, saj vem, da razumete. Saj vem, da ste opazili, da se do svoje mlajše sestrice obnaša enako kot se vi. Ja, saj vem, da ste opazili, da psu reče: biži, biži; tako kot vi. Ja, saj vem, da tiste zoprne sosede noče pozdravit, tako kot vi. Ja, saj vem, da veste, da v resnici noče v trgovino zdaj, tako kot vi. Ampak mene pa je zadelo. Resnično me je zadelo zadnjič, ko se je sam igral v sobi, zdaj že v svojem svetu domišljije in zrcalil mene. Moje besede, moje geste. Uh, nisem se še čisto zares sprijaznila s tem. Kaj, takšna sem? To sem jaz? Tako se obnašam? Do koga?

Res, do koga se tako obnašam? Ali nisem do vseh prijazna in nasmejana? Ali nisem dobra in poštena? Ali nisem pozitivna in energična? Ali nisem dovolj…?

Aja, ne gre za to, da nisem-gre za to, da sem! Da, tudi jaz sem živčna! Ja, tudi jaz sem utrujena! Ja, tudi jaz imam vsega dovolj in želim samo tišino! Ja tudi jaz sem zadirčna in odrena! In kaj naredim, ko vidim, da mi otrok nazaj odzrcali to?

Običajno jamram, da nekaj ni v redu z otrokom. Da je tečen. Nadležen. Nato se to stopnjuje do točke, ko ne morem več. Ali jaz ali otrok. Nekdo od naju odpove. Večinoma Vitalij. Zdaj pa sem jaz.

Šele, ko sem videla njegovo obnašanje kot svoje, ko sem se prepoznala v odsevu, ko sem prepoznala, da je on moj odsev, kot vodna gladina, sem razumela, kaj me boli. Ne boli me to, da se on tako obnaša.

Boli me to, da se jaz tako počutim. Boli me to, da vidim, razumem, jasno prejemam sporočila, pa še vseeno nočem drugače. In zato si vzamem čas. Sprostim občutke na plan, sprejmem jih za svoje. Se počutim kot cota in vlečem po kotih. Izmikam možu in odgovornostim. Skušam se skriti sama pred seboj. In se začne. Prva slabo prespana noč. Druga, tretja. Zadnje dva dni vročičen občutek, potenje kot, da me kuha vročina, glavobol, zvijanje v želodcu. Zdaj imam pa dovolj! Grem na en tretma kraniosakralne terapije.

Naslednji dan sem spolirana. Sijem kot briljant, čeprav nimam opranih las. Odpikam vse obveznosti in še kakšno zraven. Zakaj? Ker lahko! Ker JE lahko! Ker je to bilo to, kar sem potrebovala. 40 minut posvečenih samo meni. Nikomur drugemu. Vse misli, vsi zvoki, ležanje pri miru. Samo zame.

Včasih mi paše masaža, včasih gledanje filma, včasih kavica s prijateljico, včasih aktivnost, včasih nohtki, včasih tišina. Nič ni narobe s tem, kot ženski (mami), menim, da mi pripada ena aktivnost na teden (vsaj!). Problem nastane, ko si je ne zmorem privoščiti takrat, ko jo potrebujem. V tisti sekundi. Ker (kot ženska) potrpim. In požrem in prenesem vse. In potem, ko končno lahko, sem že tako ali tako pozabila, kaj sem v tisti sekundi nujno potrebovala. In pride začaran krog iz katerega ni drugega izhoda kot preventiva.

Preventivno, drage moje, si privoščite odklop za vsaj eno uro, vsak teden. Tudi, če imate občutek, da tega ne potrebujete. Zapišite si takrat, ko ste v krču in si privoščite za nazaj. In si oprostite in se objemite v tistem položaju. Ker tudi tam ste vredne vseh časti, saj ste edine na tem svetu, ki imate božansko sposobnost nositi in roditi otroka. Vprašajte se, kakšne druge čarovne sposobnosti še imate? In kako jih lahko začnete živeti?

Namig: nehajte kupovati nove materialne stvari za otroka, ker jih ne potrebuje. Zbirajte raje kupček zase. Ko se neka vsota nabere, poglejte otroka. Kaj vam zrcali? Kje potrebujete podporo? Vzemite si čas in brez sramu namenite denar zase in svoje potrebe. VSAJ enkrat tedensko.

 

1543429552060

Similar Posts